baolerecmilch

UK Dating

❤️ Click here: Dating site in japan - over 40 free dating sites uk

It's only natural to fear that your children won't like your new partner, or vice versa, but is there really anything to worry about? Good luck Chh03 I'm afraid I found them all hopeless and I know many friends who said the same. JapanCupid has connected thousands of Japanese singles with their matches from around the world, making it one of the most trusted Japanese dating sites.

In fact, it has become globally and especially in the UK, the most successful way for single people to meet their matches. Think sexy accents, muscled football players and top end shopping. Every new member takes our unique personality test so we get a good sense of who you are - it takes a little time, but in the long-run could easily find you the like-minded love you crave!

UK Dating - JapanCupid has connected thousands of Japanese singles with their matches from around the world, making it one of the most trusted Japanese dating sites.

London Ireland, Scotland Wales. But also home to tens of thousands of singles searching for their perfect life partner. Stop the tireless search by joining UK Dating, the largest and best online dating site for people in the UK. Think sexy accents, muscled football players and top end shopping. It's the happening place to be. What more could you ask for? The perfect life partner! And that's what UK Dating is here to help you with. Search our extensive database of users; people living or interested in London, Scotland, Ireland and Wales. We are completely free and here to facilitate you on your journey to finding true love. On UK Dating, you can chat, message or email people that match your likes, interest and personality. If you are sick and tired of night and night, weekend after weekend of going to bars, clubs or 'singles' nights, only to be disappointed, then stop wasting your time and money and join UK Dating now. Nothing to lose, plenty to gain! Our online dating site has become the fastest growing community across the UK for singles searching for love. We offer you more matches, more dating, more relationships and more success stories of people finding true love than any site, as we are specifically focused on people in the UK searching for their ideal match. We are 110% committed to bringing singles together and we guarantee there are no scammers or frauds on our site. All profiles are reviewed to ensure authenticity and to make sure our users have the best chance of meeting their match. Our users on UK Dating have told us how easy to use our site is and we are hearing endless success stories. We use the latest technology to make the process easy and convenient for you - our users - to search for their life partner. Online dating has become the trend worldwide and no longer a platform for rejects, those who are overly shy or lacking confidence. In fact, it has become globally and especially in the UK, the most successful way for single people to meet their matches. In today's current technology driven society, online dating accounts for a good percentage of all the marriages in the UK. Joining UK Dating is easy, simple and 100% free. It takes only a few minutes to create your profile, upload a photo and you are on your way to finding true love. By communicating online, you can establish whether you have a connection with someone without wasting your time. And more importantly your money. We guarantee you won't be disappointed by joining UK Dating. Stop waiting and become one of our next success stories NOW!!!

The romantic social network that found its feet through Facebook, it helps people create and share their romantic journeys, with a multitude of members from around the between enjoying the service each month. One of the most popular dating apps out there. But also home to tens of thousands of singles searching for their perfect life partner. For an in depth look at Christian Mingle, check out. Just like other singles over 40 try an online medico website. How often did someone approach you. This means you can focus on the fun part — dating. Firstly, we manually check every single user profile to ensure that all members on our site are serious about the search for love. Thousands of guys have already made civil connections with beautiful women, and we're ready to make you our next success story. All profiles are reviewed to ensure authenticity and to make sure our users have the best chance of meeting their match.

BLUDNICE - besplatne porno slike,erotske price,sex klipovi,filmovi - početna

❤️ Click here: Sex video oglasi

We provide videos in flv format for desktop computers and tablets, and MP4 format for Smartphones like iPhone, iPad, Android devices. Nakon 22h, cene su 30%.

Da si naguzena i jecic. Kporno porn tube has the biggest collection of free porno videos. Sve poruke se naknadno moderiraju, ali će vaš oglas biti postavljen u roku od samo par sekundi. Kao što vidite svi sex oglasi sadrže i javno istaknute brojeve telefona i tekst koji nam svojevoljno šaljete, a koji je vidljiv svim našim posetiocima.

BLUDNICE - besplatne porno slike,erotske price,sex klipovi,filmovi - početna - Obe smo lepe, prijatne, kulturne, ljubazne, nasmejane.

Međutim, iza tih oglasa najčešće se kriju devojke koje se bave prostitucijom. Pozvali smo više od desetak oglasa da vidimo o čemu se tu radi. Na početku razgovor s maserkama krene o vrsti masaža koje pružaju. Nakon nekoliko sekundi krenu da pričaju kako u sve to ulazi oral, pa i seks, a neke ne žele da kažu ništa dok ih vi prvi ne pitate. Cene se kreću od 50 evra pa naviše. Od onih brojeva koje smo mi dobili najskuplja je bila 12. Moramo napomenuti da su mnoge od maserki bile neljubazne i ceo razgovor završavale u tridesetak sekundi. Foto-ilustracija: Profimedia Situacija 2 - Zdravo! Zovem u vezi s masažom. Kolika je cena i da li u to ulazi i? Cena je 50 evra za 40 minuta. Situacija 3 - Dobar dan! Kažite mi cenu masaže i šta sve ulazi u to? U oglasu sam video da vašim masažama dovodite do vrhunca. Recite mi šta to podrazumeva? Rekla sam vam kompletan tretman, to znači i seks! Zalupivši slušalicu Prostitucija je u našoj zemlji zabranjena, ali u raznim novinama u kojima se nalaze oglasi nekretnina i automobila mogu se pročitati i oglasi za masažu u kojima se dobija mnogo više od najobičnije masaže. Od petnaestak oglasa koje smo pozvali, na 13 su pored masaže devojke nudile i seks, a na preostala dva uz masažu dobijate i oral. Foto-ilustracija: Profimedia Ovako glase neki od oglasa: - Ful za galantnu gospodu, diskretno. Prijatna, zgodna maserka opustiće vas do vrhunca. Kakva su vaša iskustva s ovom vrstom oglasa?

Ocekivali smo svasta od Stanije ali ne i da se skine gola pred ciganima
Kao što vidite svi sex oglasi sadrže i javno istaknute brojeve telefona i tekst koji nam svojevoljno šaljete, a sex video oglasi je vidljiv svim našim posetiocima. Erotski oglasi se postavljaju brzo i lako Vaš erotski oglas može biti na ovom sajtu u roku od jednog minuta. Sve poruke se naknadno moderiraju, ali će vaš oglas biti postavljen u roku od samo par sekundi. Obukla sam najnovije tangice, cipkaste, brus u istom fazonu, u kratku suknjicu koja je vise pokazivala, nego skrivala, i slatku majcicu sa isto toliko slatkim dekolteom. Radimo na normalizovanju rada sajta i otklanjanju problema. Sex SMS Oglasi Najbolji sex oglasi u Srbiji Intimne poruke koje postavljate na ovom sajtu moraju biti u skladu sa sajta Sex SMS oglasi. Zahvaljujemo se na strpljenju i razumevanju!.

Seksi devojke i žene - provokativne slike samo za tvoje oči

❤️ Click here: Top lista ?ena za udaju: ove dame su po?eljne i slobodne

Peter Petrovič bi bil svojega pobočnika rad navezal nase, tako da bi mu tudi izven službe delal druščino, bodisi doma ali na izprehodih in v gostilni, ker težko je čutil osamelost. Sa velikim zanimanjem cemo pratiti razvoj ovih projekata i nadamo se da ce mnogi od njih dozivjeti uspjehe na najprestiznijim festivalima sirom svijeta ali i uz zavidne box office rezultate. In list je razgrnil, obračal ga na vse strani ter gledal pod mizo, če ni pri razpečatenju kaj padlo na tla! Roditelji i sestra su mi pomogli i sakupili četiri hiljade evra pa sam preko upućenih osoba potražio pogodnu ženu u Hrvatskoj.

Gorenjec je ljubil svoj narod že od otroških let. Kmetje se jih niti tam niso obveselili.

Seksi devojke i žene - provokativne slike samo za tvoje oči - Usporedbe radi, Sean Connery, kojeg mnogi drze najboljim tumacem Bondove uloge, nije zazirao od ne-gandijevskih rjesenja za probleme u stvarnom zivotu, pa je tako u legendu uslo i njegovo premlacivanje Johnnyja Stompanata, jednog od najpoznatijih mafijasa u Los Angelesu krajem 1950-ih. George Clooney, dvaput nominiran u istoj kategoriji, takodjer je bio vrlo razocaran.

Noviji slovenski pisci: Životopisi i izbor tekstova. Izdano: Fran Ilešić: Noviji slovenski pisci: Životopisi i izbor tekstova. Za anonimna in psevdonimna dela kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja trajajo 70 let po zakoniti objavi dela 61. Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak. Izvozi v formatu: Rodio se 28. Gimnaziju je posječivao u Novom Mjestu i u Ljubljani. Kad je dovršio gimnaziju 1871. Bio je koncipijenat kod advokata, poznatog slovenskog pisca, dr. Tavčar se je razvijao sa slovenskom omladinom, koja je iza g. Već kao sveučilištarac isticao se je Tavčar govorničkom spremom; u daljnjem se je razvoju razvio u jednu od najtipičnijih slovenskih ličnosti posljednjih decenija. Politički mu je rad tijesno skopčan s historijom »Narodnonapredne stranke«, koja se je godine 1918. Urednikom naprednog dnevnika »Slovenskoga Naroda« bio je već g. Narod«, ima i sada najveći utjecaj na ove novine, u koje je napisao svu šilu članaka. U zemaljski sabor kranjski bio je prvi put izabran g. Zastupnik na carevinskom vijeću bivše Austrije bio je od 1901. U prvoj narodnoj vladi za Sloveniju bio je povjerenik za prehranu. Tavčarovo ime ima u beletristici dobar glas, te se uopće žali, da ga je politički rad otrgao od lijepe knjige. Već kao djak 5. Bilo je to onda, kad su počeli jače da istupaju sa svojim beletrlstićkim radom Josip Stritar i Josip Jurčić. »Mi nosimo Borisa Mirana Stritara u duši i miljenik je naš«, pisao je Tavčar g. Bio je onda i saradnik Stritarova bečkog »Zvona« 1876. Kad se je g. »Zvon« kao »Ljubljanski Zvon« preselio u Ljubljanu, Tavčar je u njemu ne samo saradjivao, več mu bio i jedan od izdavača i vlasnika; od g. U zajednici s Ivanom Hribarom bio je u gg. Iako za jednu punu generaciju stariji od slovenske moderne, može Tavčar ipak s lijepim uspjehom istupati uz nju i pored nje. Zvonu«, gdje inače pišu tek najmladji naši pisci, priopćio je g. Kao beletristički pisao slika Tavčar s vještinom stanovnike svoga rodjenog kraja, »loškog pogorja«, ili gleda u nekoj romantici — po uzoru W. Scotta — stare gradove i zamke. Od historijskih njegovih spisa treba spomenuti pripovijest iz 17. Socijalnokritička su njegova »Mrtva srca«, a kulturno-politička je satira protiv tadašnjeg profesora bogoslovije i današnjeg biskupa Mahnića roman »4000« u »Ljublj. Beletristička zornost i sarkazam označuju i mnoge njegove politične članke. Tavčarovi spisi: »Povesti« izadjoše u 5 svezaka 1896. Za svojim očetom je dobil podrto kočo in raztrgan laz tam gori na Rebri, da se je moral truditi in truditi, če si je hotel pridobiti vsakdanjega ovsenjaka. Ko pa je stopil v sveti zakon, ga je naš gospod Bog udaril s tako žensko, da me je še sedaj groza, če se je spominjam. Pri delu mu ni prav nič pomagala. A v hiši mu je ukradla, kar je dosegla! In to, kar je ukradla, je kolikor največ mogoče zapila z žganjem. In če se je Anton zvečer vračal proti domu od težkega dela, je naletel pogostoma svojega zakona slabšo polovico v jarku ali pa sredi pota ležečo. Vaški otročaji pa so kriče hrumeli krog nje. Ali potrpežljivo jo je vselej naložil na svoje rame, jo odnesel v kočo ter ji odpuščal — ker je bila mati njegovemu otroku! In ko jo je pobrala smrt, in ko smo jo bili zagrebli v tisto rumeno prst tam gori pri svetem Lovrencu, je stal Anton Kimovec žalostno pri strani in po licih so mu rinile debele solze. »Možje«, je dejal, »škoda je je, da je umrla! Človek se vsega privadi! In če sem zaboje in predale dobro zaklepal, mi še vzeti kaj ni mogla! Škoda, da je umrla! « Za njo mu je ostal otrok, sin. Tega svojega otroka pa je imel Anton Kimovec silno rad. Necega jutra, ležeč na trdem svojem ležišču, pa si je hipoma domislil, da je njegovo življenje, če se stvar natanko pretehta, vendarle težavno! In tedaj je Anton Kimovec prišel do sklepa, da mu mora sin v šolo, da ne bode moral nositi gnoja v košu na plečih in da mu ne bode treba stradati. V resnici ga je vlekel v Ljubljano! In stopil je pred patra Kalista, ki je bil tedaj gospodar pri frančiškanih, in poljubil mu je belo roko ter izprosil, da je smel sin vsako opoldne prihajati na tisto slabo, ali vendar dobro kosilo. Anton pa je potem, kadar je le mogel, lezel v Ljubljano, »Tončka gledat«. S sabo je jemal kos črnega kruha, da ga je jedel med potjo. Pil pa je iz studencev krog ceste. Časih si je oprtal koš, v katerem je bila »hrana« za sina, in potem sopel v sončni vročini do mesta. Gotovega denarja ni zapravil nikdar! Pač pa so ga končno pričeli spoznavati dobrosrčni vozniki in vabili so ga, kadar je požiral prah po cesti, da je odložil in prisedel. In tedaj bi ga vi bili morali čuti, kako je tem voznikom vestno pripovedoval, da hodi sina gledat; da je to otrok, kakor si ga le želeti more; kako da so očetje gospodje frančiškani zadovoljni ž njim, in kako da mu napravlja le veselje in veselje! In res, otrok je dobro delal! Leto za letom je bil »prvi«, in prinašal je zlate knjige domov. Z očetom sta prihajala skupno v cerkev. Staremu pa se je videla velika sreča na obrazu, da smo mu zavidali vsi, ki smo imeli slabe in razposajene otročaje. Ko pa je bilo dokončanih osem šol, je moral Kimovec prodati svoj laz, in ko je sin dokončal visoke šole, je bila prodana tudi koča! Stari pa je potem po vasi gostoval ter se živil od svojih rok. A vi si ne morete misliti, koliko del da je bil učen! Po zimi je pletel koše, po večerji pripovedoval za kos kruha otrokom pravljice ali pa molil družini posebne in dobrodejne molitvice. Iz bezgove grče je rezljal pipe, iz lipovega lesa pa žlice! In če je ravno tako prišlo, je legel spat, dasi ni bil ves dan nič gorkega zaužil! Pomladi je zahajal na delo ter kosil ali kopal za malo denarjev ves ljubi dan. Poleti pa je nabiral borovnice, kril slamnate strehe, popravljal in vezal lonce, prodajal sol od hiše do hiše ter živel skoraj ob samem kislem mleku. Jeseni je zopet smukal brinje, iskal maline, strgal smolo od smrek ter pobiral žir po bukovju. Tako si je napravljal krajcarjev, katere je potem sinu pošiljal. Ali sam je bil siromak, da večjega ni treba iskati! Če je takisto bos, s sklonjenim truplom in z globoko ležečimi očmi plazil se okrog, se je moral smiliti vsakemu. In smilil se je tudi nam vsem! Leto za letom je preteklo, in leto za letom je postajal Kimovec večji siromak! Sin pa mu je bil med tem nekje tam v Nemcih postal velik gospod in denarjev si je služil, kolikor je le hotel. Vsaj tako so pravili! Na starega svojega očeta pa je bil čisto pozabil. Otrok pozna svoje roditelje le toliko časa, dokler mu morejo kaj dati! Potem pa kot ptica na veji odfrči ter pozabi na domače svoje gnezdo! Mi pa smo stikali glave in govorili smo, da je takov sin malovreden, takov sin, ki pusti takega očeta stradati in revščino trpeti! Če pa je kdo staremu Antonu zinil kaj enakega, tedaj mu je prikipela kri v lice in raztogotil in razsrdil se je: »Kaj, moj sin nehvaležen? Boste že videli, kako me bo še podpiral na stara moja leta! Sedaj, sedaj pa še ne more! Ko bi le vi imeli take otroke! « Nekega dne je ta sin res prišel v vas. Tako skrivno je prišel, da ga nihče ni pričakoval. Nosil je svetlo brado, katera mu je segala čez prsi do obširnega trebuha. Močno se je bil zredil. A z očesom je gledal srpo, kakor jež. In nam vsem se je prav, prav zelo grd zdel! In grd je bil tudi! Na gosposkem vozu se je bil pripeljal. Pri županu pa je obstal ter ondi z učiteljem in drugimi gospodi popival ves dan. Doma pa je čepel stari in od veselja se je tresel, ker njegov sin je bil prišel! »No, sedaj vidite, da je prišel moj sin! Ko bi le vi take otroke imeli! « Pa preteklo je popoldne, in sin se ni spomnil, da ima v vasi starega očeta. Šele zvečer, ko je že bila tema, je pritaval k svojemu očetu ter mu potrkal na duri. « je vprašal osorno. Kako bom spal, če si ti tu, Tonček! Nikar tako ne vprašaj! « Drugo jutro smo stali pred županom ter gledali, kako se je odpravljal Kimovčev Tonče. Pri strani tik voza pa je stal stari oče, praznično oblečen in z odkrito glavo. A sin, zvalivši se na voz, ga je komaj pogledal. In prav imenitno je dejal: »Oče, Vam sem pa pri županu nekaj pustil! « Potem se je odpeljal, in starec je z žarečim obrazom zrl za vozom, dokler se ni skril za ovinkom. »Morda ga ne vidim nikdar več! « In solze so mu silile v oko. Potem je stopil k županu. Ta pa mu je izročil trideset srebrnih dvajsetic. In te je prinesel k nam ter jih razkazoval in hvalil svojega sina, da ni bilo konca. Sedaj vidite, kako me podpira na stare dni! To mi je sin! To mi je hvaležen sin! A vi ste govorili, da me je pozabil. Moj sin naj bi mene pozabil! « Ali mi smo stvar bolje pregledali. Župan mu je bil sicer izročil trideset dvajsetic. A tega mu ni bil povedal, da mu je sin naročil, naj »staremu« vsak mesec daje le po eno dvajsetico! In laz in kočo mu je bil snedel s šolo! Sedaj pa mu je z dvajseticami plačeval skrbno, ali nespametno ljubezen! Od tedaj pa se je nam ta sin še veliko grši zdel, še veliko grši! Ali očetu se nismo upali povedati, kako da je bilo, da bi mu ne kalili veselja. Saj mu je moralo pravo spoznanje tako ali tako priti! In to spoznanje je prišlo! Še tisto leto, ko je bil prejel prvo sinovo podporo, tiste dvajsetice! Proti jeseni se je stari Kimovec kakor cvet po tratinah hipoma posušil! Star je bil, a tedaj se je v malo dneh še veliko bolj postaral. Ko pa je prvi sneg padel, je moral leči. In takoj smo vedeli vsi, da pomladi ne dočaka več. Na golih deskah je ležal skoraj in primanjkovalo mu je vsega. Sosedje smo imeli usmiljenje z njim. Ali človek, bolan človek in od miloščine živeč, to vam je uboga stvar! In dejali smo mu: »Piši sinu, da ti kaj pošlje! Laz in hišo ti je snedel, naj ti kaj da sedaj! « In ves bolan in slaboten se je raztogotil ter nam dajal slabe priimke. Ali končno je pa le poklical kruljavega Dolinčevega Tomažka, ki nam je tedaj pisaril pisma, kadar je bila potreba. In ta je v tistih kruljavih, njemu podobnih črkah skljuval pismo na Kimovčevega Tončka. In pisal mu je, da je oče bolan, da nima ne jesti ne piti, tudi ne postrežbe in ne gorke in mehke postelje; in da naj torej kaj pošlje, kaj da bolniku! In čakali smo deset dni, čakali smo dvajset dni — in ali mislite, da je prišel odgovor? Oni še odgovoril ni! »Vidiš, ničesar ti ne pošlje, ničesar ti dati noče, ta grdi tvoj sin! « Tako smo govorili. Pa takoj je bil ves razjarjen: »Molčite mi! Saj se še pisma z denarji izgube, pa bi se tako brez denarja ne! Pismo se je izgubilo! Da bi mene moj sin zapustil, tega še misliti ni treba! « A Dolinčev Tomažek je moral zopet sesti in zopet je skljuval pismo, in poslali smo ga sinu. In prišel je tudi odgovor! V nedeljo popoldne smo sedeli v tisti Gabrčevi podstrešni luknji, kjer je bil Kimovec vzel svoje stanovanje. In v čumnato je birič, Sadarjev Korle, ki je takrat pisma prinašal, hipoma pomolil svojo glavo. Ali v roki je držal pisemce, tanko kot jesenski list. Bolnik na postelji pa je od veselja vzkliknil: »Vidite, da mi piše! « Dolinčev Tomažek pa je vzel tisto pisemce, razpečatil pečat in privlekel na dan, kar je bilo pisanega. In list je razgrnil, obračal ga na vse strani ter gledal pod mizo, če ni pri razpečatenju kaj padlo na tla! Ali denarja ni bilo! « »Kaj mi hoče denarjev pošiljati! Beri Tomažek, le beri! « In staremu se je napel obraz. Tomažek pa je pričel kovati besedo za besedo: »Ljubi oče! Pišete mi, da ste bolni. Res je, da ste stari in pričakovati Vam je vsak trenutek smrtne ure! To je že tako na svetu in božja volja! Pišete, da naj bi sam prišel. Ne morem, imam preveč opravila. Pa če bodete morali umreti, umrete tako ali tako, če jaz pridem ali ne! Kam pa ste tiste dvajsetice dejali? Po mojem mnenju bi jih morali vsaj polovico še imeti! « Potem je še nekaj govoril, da mu zdravja želi in potlej je končal. Starec pa je zaječal na trdem ležišču: »Ali je še kdo med vami, ki lahko prebere pisano pismo? « Oglasil se je Vratarjev Martinče. In vzel je list v umazano svojo roko ter trgal iz njega besedo za besedo. Ali vse je bilo tako, kakor je bil Tomažek prebral! Stari je silno prebledel in globoko je zdihnil: »Zdi se mi, da res ne mara za me! « In kako težko je spravljal besede iz grla! Potem pa se je obrnil proti steni in ničesar ni hotel odgovoriti. Šele ko smo odhajali, se je obrnil in izpregovoril zamolklo: »Pa mu nikar ne pravite, da sem težko, prav težko umrl! « Po noči pa je umrl. Prav ubožno smo ga pokopali. Na grobu ni spominka. Vsako pomlad zraste na njem nekaj trave in osata. Ali po tem grobu nikdo ne povpraša. Taki so ti naši otroci! Tu sem je bil prihitel deželni glavar Volk Engelbreht Turjaški z odličnim spremstvom ter je pozdravil vladarja z ogovorom, o katerem trdi letopisec, da je bil sicer kratek, pa prav čeden in lepo sestavljen. V tem ogovoru je deželni glavar srečo voščil cesarju, da je tako »težavno in nevarno« pot uspešno končal, ter mu je zagotavljal pokorščino in vdanost v imenu pokrajine, njemu z najvišjo milostjo izročene. Z veliko ljubeznivostjo se je zahvaljeval Leopoldus, razkladajoč namen svojega potovanja na Kranjsko. Takoj po sprejemu je odrinil Volk Engelbreht zopet proti beli Ljubljani. Cesar pa je prenočil v Tržiču ter ostal ondi dopoldne 6. Nekoliko zategadelj, da se je odpočil, nekoliko pa tudi zategadelj, da je počakal svoje spremstvo, ki je bilo v soteskah zaostalo. Taki gospodje so tedaj potovali s spremstvom, podobnim trênu, ki ga ima v naših časih mala armada! Ondi ga je pred mestnimi vrati pričakoval mestni sodnik z mestnim starejšinstvom ter mu slovesno izročil mestne ključe. Na obeh straneh ceste je stalo meščanstvo v orožju ter streljalo iz težkih mušket. Po mestnem ozidju so imeli topiče, in ž njimi so treskali, da se je zemlja tresla. In tu te je čakala tvoja bridka nesreča, gospod Mihael Dienstmann! Bil je ta gospod doctor utriusque iuris in brez dvojbe kak advokat ali kaj enakega. Moral je v vsako stvar vtekniti svoj nos! Tudi tisti dan ni mogel mirovati! Splezal je na mestno ozidje ter se vmešal ondi med grmeče topiče. Srbeli so ga prsti, in hotel je s svojo roko zapaliti top, ki ga je bil nabil Janez Gogola, mestni cerkovnik, po vseh pravilih svoje umetnosti. Branil mu je cerkovnik, a kdo je še kdaj prepričal človeka, ki je doctor utriusque?! Gospod Mihael Dienstmann je torej svoj topič zapalil, ali letá se je razletel na drobne kose, ker so bili vanj natlačili preobilo smodnika. Tak droben kosec je trenil gospodu Dienstmannu v čelo, da je takoj na mestnem zidu mrtev obležal in da ni nikdar več gledal zemlje slovenske, v katero so ga bili poslali nemški roditelji! Navzlic tej nezgodi pa ni utihnilo Kranjčanov lojalno veselje. Ker je Leopoldus prenočil v mestu, so mu napravili proti noči slovesno razsvetljavo in s Šmarjetine gore so pokale muškete in topovi, da je odmevalo po dolu kakor o najhujši nevihti. Se je li tedaj ponesrečil še kak Kranjčan, o tem nam ne pripoveduje letopisec ničesar; vsekakor je to mogoče, samo da se našemu Valvazorju ni videlo vredno pisati o ljudeh, ki niso bili doctores utriusque! Sicer je pa znano, da gospod baron ni ljubil Kranjčanov, ki so ga s svojim ošabnim vedenjem razdražili in razkačili! Iz Kranja se je odpeljal cesar drugo jutro proti Medvodam, kjer je na Goričanah v škofovem gradu obedoval. Ze ponoči sta bila zapustila mesto tajna svetnika knez Vaclav Lobkovic in Hanibal Goncaga ter sta že prej dospela v Ljubljano nego vladar na Goričane. Takoj po dohodu teh veljavnih dostojanstvenikov je dobil baron Janez Gothard z Brda ukaz, naj oddirja na cesarjevo bivališče, da izve, kdaj in kako hoče biti vladar sprejet. Bila je vse to sama ceremonija, ker so visoki stanovi vedeli že mnogo prej, kdaj pride Leopoldus; in tudi to so znali, da ga imajo sprejeti z največjim bleskom, z največjo slavo. A vendar je moral Janez z Brda osedlati svojega vranca ter v prahu oddirjati proti Goričanam! Vrnil se je pred poldnem ter naznanil visokim deželnim stanovom, da dojde Leopoldus ob štirih popoldne in da je cesarska njegova volja, da ga slovesno sprejmejo na polju pred mestom. Sedaj je bilo vse jasno, sedaj so visoki stanovi za gotovo vedeli, da imajo svojega vladarja slovesno sprejeti. Takoj so se pričela dotična dela. Pod šentvidsko vasjo sredi Ljubljanskega polja, v bližini velike in krasne lipe, so postavili deželnih stanov težaki šator ter ga okrasili s deželnim grbom. Tla so pogrnili v tem šatoru z rdečim suknom ter postavili vanj z rdečim žametom pregrnjeno mizo, tik mize pa dva stola; prvi, za cesarja, je bil prevlečen z rdečim žametom, drugi, za nadvojvodo Viljema, pa z rdečim atlasom. Z rdečo barvo naši visoki stanovi niso štedili, kakor priča ta popis cesarskega šatora, ki smo ga dobili — seve, tudi pri našem letopiscu. Ob eni uri je bilo že vse mesto na nogah. Kar je bilo mestnega stanovištva, je vse drlo na Ljubljansko Polje, ki se je iz dalje videlo kakor mravljišče, živo in gomazeče. Gorenjsko cesto so obkroževale množice na levo in desno. Meščanov in poljedelcev je mrgolelo, in lehko se da trditi, da je bilo tisti dan zbranega več nego tretjina prebivalstva v Gorenjski po njivah med Št. Hoteli so gledati svojega cesarja, prav tako kakor danes, če pride mogočni vladar na obisk k svojim vernim podanikom! Ob poludveh se je prikazal iz šišenske vasi kirazirski polk. Tolpe ob cesti so ga sprejele z vzkliki strmenja. Bili so zares lepe osebe ti jezdeci; sami zarjaveli obrazi, in mnogo izmed njih je kazalo brazgotine, ki so si jih bili pridobili v nemški tridesetletni vojni. Štel je polk osem kompanij, a vodil ga je polkovnik Aricaga, ki je s svojim divjim pogledom posebno ugajal gorenjskim kmetom. Blizu cesarjevega šatora jo je zavil polk s ceste ter se postavil na odkazani prostor. Ob dveh je zapustil mesto deželni glavar, krasno oblečen in na ognjevitem konju sedeč. Okoli njega je bilo deželno plemstvo. Vsi so jezdili ter bili nališpani kakor mlade neveste. Volk Engelbreht pa je pripeljal s seboj tudi kranjsko viteštvo, in to je še bolj zbujalo neolikane množice čudenje in strmenje, nego Aricagovi jezdeci. Ti kranjski vitezi so bili brez dvojbe občudovanja vredni. Bilo jih je kakih 800 glav, v štirih kompanijah. Vsi so nosili na kasketah krasna peresa, okrog vratu kolarje od jelenove kože in ob rami svilnate prepasnike. Tej izborni pehoti, ki je obsegala cvet kranjske aristokracije, je zapovedoval oberstlajtnant Janez Ljudevit baron Gall, vojak v pravem pomenu besede. Mož je bil zelo sloveč, kakor pravi naš letopisec, in to zategadelj, ker se je v nemški vojski odlikoval s srčnostjo in izkušenostjo. Kompanije kranjskega viteštva so kazale v opravi barve deželnih stanov: dve kompaniji sta nosili modra peresa na kasketah in modre prepasnike ob rami; pri drugih dveh je bilo vse to žolto. Tudi pri praporjih so se kazale barve deželnih stanov; dve kompaniji sta imeli praporje modrobele, drugi dve pa žoltobele. Da je vsa ta zmes barv napravljala pri tedanjem neolikanem okusu mnogo vtiska, ni treba posebe naglašati; isto tako ni treba posebe naglašati, da so zbrane množice z burnimi vzkliki pozdravljale četo, ki jo je takrat pripeljal Janez Ljudevit Gall na šentvidsko polje. Marsikak kmetič, ki ga je bila radovednost prignala isti dan s pogorja na plan, je opazil pod žoltobelo ali modrobelo zastavo svojega graščaka ali pa vsaj njegovega vročekrvnega sina, ki se je morda še bolj tresel pred njim, nego pred očetom samim! Tak revež si je štel v veliko dolžnost, da je ta slovesni dan klical slavo svojemu krutemu nemškemu gospodarju in da mu je izkazoval vso le mogočo čast; to pa tembolj, ker je svojega gospoda opazoval v barvah in trakovih, prav tako, kakor je časih nališpan in nabarvan oltar v pogorski cerkvici! Naš letopisec nam je še celo zapisal imena tistih gospodov, ki so tedaj načelovali štirim kompanijam deželnega viteštva. Imenovali so jih lajtnante, kar se čuje prav moderno. Isto tako nam imenuje gospode, ki so tisti dan nosili praporje. Pod vodstvom barona Galla so lajtnantovali: Frančišek Bernard baron Lichtenberg; Melhar Hasiber; Janez Jakob baron Prank in Ljudevit Valerij baron Barbo. Imena praporščakov nimajo za nas nikakega pomena, samo postranski naj omenimo, da je pri četrti kompaniji nosil prapor gospod Julij Henrik Apfaltrer, ime, ki nam Slovencem še sedaj časih v kosteh leži. Tudi baron Gall je s svojimi kompanijami blizu cesarjevega šatora krenil s ceste ter je sredi polja zasedel tej pehoti odkazano mesto. Takoj za vitezi je pridirjala hrvatska konjiča iz mesta. Vodil jo je junak Simonović sam, ker je bil Herbart Turjaški prevzel nalog, pozdraviti cesarja s prvim ogovorom. Začudenje množice je tem jezdecem nasproti vzkipelo do vrhunca! » Je barbarischer dieses Spectacul war anzusehen, desto mehr raffte es die Augen der Zuschauer an sich, zumal der Fremden und Ausländer! « Tako piše naš letopisec, in radi verujemo, da je omenjeni »spectacul« prav močno vplival na živce radovednega ljudstva. Saj bi tudi danes ne bilo drugače. Naj pa je bila ta radovednost še tako vznemirjena, vendar se je pomirila v hipu, ko se je nuncij Caraffa, oblečen v škrlat, prikazal po prašni cesti izmed zadnjih hiš poštene šišenske vasi. Škof iz Averse je sedel navzlic svoji cerkveni službi visoko v sedlu in ukrotil je šele takrat svojega konja, ko je opazil ob poti klečečo množico, pričakujočo njegovega blagoslova. Imel je diplomatski, ostro risan obraz, kakor ga je zgodovina vseh časov opazovala pri papeževih nuncijih. Z rahlim smehljajem je obstal pred cesarjevirti šatorom, kjer so ga tudi gospodje in graščaki sprejeli z veliko vdanostjo in pobožnostjo. Prihitel je sam Janez Vajkard ter mu pomagal s konja. Potem pa mu je z veliko ponižnostjo poljubil belo roko; a za njim je prihitela vsa druga družba ter isto tako poljubljala to belo roko. Proti štirim se je prikazala prva težka in okorna karosa izmed hiš šentvidske vasi. Po­zdravljali so jo topovi na Ljubljanskem gradu, po mestu pa so zapeli zvonovi, da je vsakdo vedel, da je ravnokar stopil cesar Leopoldus na Ljubljansko polje. »Sedaj bodi pripravljen, frater Herbarte! « je izpregovoril Volk Engelbreht k bratu Herbartu, kateremu se je očividno poznalo, da ga teži ogovor, s katerim je imel pozdraviti Njega Veličanstvo. »Rajši bi šel v turško bitko,« je zdihnil general, »kjer se koljejo glave ter izgublja živ­ljenje! Vojak ni govornik, in res ne vem, čemu nisi ti prevzel tega govora! « »Jaz sem govoril v Tržiču,« je dejal deželni glavar zavestno, »in povsod že tudi ne morem biti! Sicer je pa cesar Leopoldus tako milostiv, da se ti bode takoj srce raztajalo in da ti bode sama tekla iz ust vdanosti beseda! Ojači se torej, hrabri moj general! Sedaj tičim v pasti! « Nato si je general obrisal potno čelo ter v duhu še enkrat premlel svoj ogovor, o ka­terem piše naš letopisec, da je bil »eine zierliche Oration«. Takrat je dospela dolga vrsta cesarskih karos do mesta, kjer si je postavil Aricaga svoje jezdece. Z rjovečim glasom jim je zapovedal, da so izkazali salut vladarju; istotako je komandiral tudi baron Janez Ljudevit svojim kompanijam salut: zapele so trombe, začul se je turškega bobna doneči glas, in globoko do zemlje so se povesili ponosni praporji. Obstal je cesarski voz in Leopoldus je poklical oba poveljnika k sebi. Pridirjala sta od ene strani baron Gall, od druge pa Aricaga ter tik voza poskakala s sedla in oddala konja ce­sarskim trabantom. Razoglava sta pristopila potem ter z globokimi pokloni poljubila belo roko, ki jima jo je iz voza podalo Njegovo Veličanstvo. »Trudno je Vaše telo od nemške vojne sem, mi liber baro! « je ogovoril cesar barona Galla z veliko milostjo. »Upajmo, da se bodete odpočili pod našim vladarstvom, ker bodemo mir bolj ljubili nego krvavo vojno. In tudi Vam mora to ugajati, ker ste svoje življenje že tako prenapolnili s slavnimi deli, da nimate skoro mesta za zopetno slavo! « Od sreče je okamenel Janez Ljudevit. A prej nego je mogel kaj odgovoriti, se je obrnil Leopoldus k Aricagi. »Častno znamenje nosite na svojem licu, polkovnik! « in tu je pokazal na brazgotino, ki se je svetila Aricagu na črnikastem obrazu. »Veseli nas, da imamo tako zvestega in hrabrega slu­žabnika! « Nagnil je glavo ter dvignil z roko, da se je voz dalje odpeljal. Ta dva pa sta zopet sedla v sedlo. Bog nam ohrani takega vladarja dolgo let! « je izpregovoril baron Janez Ljudevit. »Za takega vladarja umreti na bojnem polju, to bi bila moja želja, gospod obristlajtnant! « je dostavil Aricaga navdušeno. Medtem je bila cesarska karosa dospela do šotora. Ondi je stopil cesar Leopoldus iz nje ter najprej govoril nekaj besed s Caraffo, papeževim nuncijem. Potem pa je stopil v šotor ter sedel na rdeči stol; tik njega je sedel nadvojvoda Viljem. Zopet so zagrmeli z grada topovi in množica je kričala svoj »vivat! « General Herbart se je približal cesarskemu stolu ter z zgoraj omenjenim kratkim, a prijet­nim ogovorom pozdravil vladarja kot »dežele dediča«. Govoreči vojak je napravljal vtisek neokornosti in prav močno mu je bilo srce pod jeklenim oklepom. Končavši se je spustil na kolena ter klečeč poljubil Leopoldu roko. Za njim so prišli vsi visoki stanovi na vrsto: drug za drugim so poljubljali cesarju roko. Leopoldu je bilo tedaj dobro dvajset let, in njegov deviški obraz, na katerem ni bilo o bradi nikakega sledu, je kazal pravilne črte, da ga ni kazila čez mero debela spodnja ustnica, katero še danes lehko opazujemo na starih trdnjakih, nosečih podobo njegovo. Ali navzlic svoji mladosti se je vedel tisti dan z vsem ponosom pravega vla­darja in niti za trenutek ni opešal med težavno in brez dvojbe tudi dolgočasno ceremonijo, kateri se je moral podvreči, če je hotel še tisti dan dospeti v belo mesto ljubljansko. Ko je bilo poljubljanje izvršeno, so zadonele zopet trombe, in iznova se je oglašal turški boben, v znamenje, da se ima pričeti slovesni vhod. Ker je naše mesto šele pred kratkim imelo v svoji sredi visokega vnuka Leopoldovega in ker nam je še vsem dobro v spominu, kako je slovensko mesto v najnovejšem času sprejemalo svojega vladarja, ne bode brez za­nimivosti, če opišemo Leopoldov vhod v naše mesto, ki se je pred več nego dvesto leti vršil in ne manj slovesno, nego vhod njegovega pravnuka Franca Jožefa. Preteklo je dobre pol ure, da se je uvrstil dolgi izprevod. Na čelu je jezdarila kompanija izbranih karlovških plemičev: že večkrat ome­njena telesna straža generala Herbarta. Zapove­doval ji je junak Simonović, kateremu je bila dana prilika razkazovati vso svojo jezdarsko spretnost. Iz mesta je bil prijezdil na neosedlanem konju ter ga sukal in z ostrogami mučil, da je žival skakala in se spenjala na vse mo­goče načine. Vse se mu je čudilo, ko je z ju­naško desnico krotil svojega vranca ter mu neomahljivo sedel na širokem hrbtu. Sedaj, ko je bilo zopet v mesto odriniti, se je izkazal Krištof Simonovic še večjega čarobnika: podil se je na konji stoječ kakor umetni jezdeci današnjega časa pred četo svojih stražnikov ter brzdal konja z eno roko, z drugo pa je sukal pet vatlov dolgo sulico in niti za trenutek ni izgubil ravnotežja, dasi je jezdil po stezah, ki so bile tedaj v naši Ljubljani še mnogo slabejše, nego so danes, in dasi je kakor z loka izprožena pušica švigal sedaj tja, sedaj sem. Ob cesti sta stala gorenjska kmetica z rdečimi telesniki. Sveta sta poznala ravno toliko, kolikor ga je uro daleč ležalo okrog domače vasice. »To ni krščanski človek,« je dejal prvi bo­jazljivo; »ta mora biti s hudičem v zvezi! Bomo pa že spet slišali, da ga bodo kje na grmadi sežgali! « Prekrižala sta se oba in s čudno grozo zrla za junakom, ki je konja neprestano naganjal ter vihtil svojo sulico. Ko mu je pri tem divjem jezdarjenju žvenketala okrog vitkega telesa kriva turška sablja ter so mu s kalpaka frfotala pe­resa, je bil zares precej grozovitega pogleda, in to tembolj, ker mu je okrog ram plapolala tigrasta kožuhovina. Prepričani smo, da jih je bilo tisti dan mnogo na Ljubljanskem polju, ki so bili za trdno uverjeni, da je to čarobnik, ki ga bodo nekdaj trgali hudodni duhovi v peklenskem ognju. Za čudnim tem jezdecem so peljali v izprevodu pet prav krasnih turških konj, pokritih z dragocenimi šabrakami. Za tem se je vrstila cela četa hrvaških jezdecev; za Hrvati pa je vodil baron Janez Ljudevit svoje štiri kompanije kranjskega viteštva. Za njim se je odprla dolga vrsta tako ime­novanega cesarjevega spremstva, o katerem nam naš letopisec na drobno poroča. To spremstvo se je vrstilo tako le: 1. To je bil bleščeči izprevod, ki se je istega dne premikal proti našemu mestu. Lehko je umeti, da so mogli veliki gospodje tedaj prav počasi potovati, če niso hoteli kaj spremstva pogubiti, in da so morali marsikak cekin s seboj vzeti, če niso hoteli na poti od glada poginiti. Tam nekako, kjer se danes pričenja Gosposka ulica, pričakoval je cesarja mestni župan s starejšinstvom. Tudi je tu stalo sto mož oboro­ženega meščanstva. Župan je pozdravil vladarja v imenu meščanstva ter mu izročil na rdeči blazini mestne ključe. Ker je naš letopisec vsa­kega govornika, ki je tisti dan odprl usta, po­sebe pohvalil, je naravno, da je dobil tudi ljub­ljanski župan primeren kosec hvale. O njegovem govoru trdi naš letopisec, da je bil umljiv in dobro sestavljen. Pred Knežjim dvorcem je zaukazal Leopol­dus, naj se izprevod ustavi. Poklicati je dal de­želnega glavarja Volka Engelbrehta k sebi v namen, zasvedočiti mu posebno milost očitno pred vsem svetom. »Tu je Vaše bivališče, grof Engelbreht! « — cesar je dvignil roko proti mogočnemu po­slopju ter z milostivim pogledom osrečil dežel­nega glavarja. »Verujte nam, gospod glavar, da smo že dolgo želeli gledati zemljo, ki je nam in našim cesarskim prednikom rodila toliko zvestih slu­žabnikov! Tu pred Vašim domom zagotavljamo Vas naše vedne vladarske milosti ter Vas uvr­ščamo s tem med tajne naše svetnike! « Volk Engelbreht je bil v tistem hipu naj­srečnejši človek na širni zemlji: padel je na kolena ter poljubil roko vladarjevo. A Njega Veličanstvo ga je dvignilo kvišku ter dostavilo še milostiveje: »A koliko je do grada tur­jaškega, ljubi naš tajni svetnik? Janez Vajkard, naš ljubljeni ajo, nam je pravil obilokrat o tem gradu, v katerem so se za sivih časov rodili slavni predniki Vaši. Muči nas radovednost, obiskati ta starodavni spomenik starodavne Vaše obitelji! « je zdihoval Volk Engelbreht. Hotela ga je zapustiti zavest od samega razkošja. »S čim sem si pridobil pravico do takega odlikovanja! Koliko je do grada turjaškega? Če sedemo v sedlo, smo v dobri uri ondi. Ali pot je slaba in staro poslopje ni­kakor ni pripravljeno sprejeti Vašega Veli­čanstva! « »Nič ne škoduje! Naš ljubi stric bode hotel na lov, ali mi Vas bodemo obiskali na Vašem gradu. Da se tedaj skoro snidemo na Turjaku! Do tedaj Vas Bog ohrani, dragi naš tajni svetnik! « Z globokim poklonom je odstopil Volk Engelbreht, in sreča mu je poganjala vse mo­goče cvetove po razgretem srcu. »Kaj ti je povedalo Njega Veličanstvo? « je vprašal Janez Vajkard. Bil je rodnemu bratu tolikodane nevoščljiv za zasvedočeno odliko­vanje. »Veličanstvo je bilo s teboj silno milostivo! « »Čez mero, čez mero! Imenoval me je za svojega skrivnega svetnika, mi Vajkarde! « se je začudil knez. »No, sedaj bodeš lehko zarote koval proti meni v družbi s tem Lobkovicem ali Schwarzenbergom! In o meni ni nič izpregovorilo Njegovo Veličanstvo? Za Boga, dozdeva se mi, da sem bil ljubši njegovi milosti tedaj, ko sem mu bil še ajo, nego sedaj, ko sem njegov minister! « »Še bolj nas hoče počastiti Njegovo Veli­čanstvo! « je dostavil glavar ponosno. « se je začudil Janez Vajkard. »Jaz bi vsaj menil, da se je izlila nate vsa milost in da toliko še ni bil nihče počeščen, ki je kdaj glavaril v tej ponižni pokrajini, nego si bil ti danes! « »Na Turjaku nas hoče obiskati presvetli Leopoldus! Na Turjak hoče, na stari naš grad! « »Na Turjak,« je odgovoril Volk Engelbreht, »in jaz vsaj menim, da je zavezana naša obitelj napeti vse moči, da sprejme spodobno v tem starem gradu velikega vladarja! « V tem se je pomikal cesarski izprevod po Novem trgu ter je, prekoračivši leseni. Čev­ljarski most, dospel na Meščanski trg in potem mimo mestne hiše ki je že tedaj stala na mestu, kjer stoji še danes do stolne cerkve. Okoli cerkve je bilo takrat precej obširno in obzidano pokopališče; pri vratih tega sedaj že davno pozabljenega grobja je pričakoval stolni kapitelj z vladiko Pedenskim cesarja. S tresočim glasom je pozdravil Janez Vaccano vladarja v svojem in v imenu duhovščine, ki ga je obkroževala v polnem ornatu. Pohvalno omenja naš letopisec vse govore, samo o tvojem govoru, Janez Vaccano, ne omenja ničesar. Bog zna, kaj je dalo temu povod; naš baron Valvasor je bil občuten gospod, in morda se mu je zameril stari vladika, da sam ni vedel kdaj. Vstopili so v stolno cerkev. Mogočno so zabučale orgle, in pred oltarjem se je zapel slovesni Te Deum, s katerim so se zaključile slovesnosti cesarjevega vhoda. Samo ob sebi je umljivo, da se je po ulicah ljubljanskega mesta vse trlo od same množice. Pri kraju ob hišah so stali radovedneži, istotako so oblegali okna; nekateri so bili zlezli še celo na strehe. Proti noči se je pričelo po mestu še ži­vahnejše življenje. Cesar je stanoval v škofiji, in sicer v prvem nadstropju proti jugu sem, kjer so sedaj knezoškofijske pisarne. Neprestano so oblegali ljudje škofijski dvor, samo da bi ugle­dali morda vladarjev obraz pri oknu. Okoli sedme ure je pripeljal Aricaga svoj polk na trg pred škofijo ter ga razstavil ondi v dolgi vrsti. Tudi mestni stotnik Ljudevit Schönleben je razpostavil po istem tlaku svoje meščančke ter jim ukazal, da so nabili neokorne svoje muškete. Ko je cesar sedel k večerji, je zapokalo na trgu: izstrelile so se muskete, kakor tudi karabinarji Aricagovih jezdecev. Vse to pokanje je bilo gledavcem silno po godu, dasi se je streljalo v slabem redu. O mraku se je razsvetilo mesto. Vsaka hiša se je kopala v bleščeči luči in grad ljubljanski istotako. Bila je to tako izborna razsvetljava, da trdi letopisec o njej, da je ž njo Ljubljana prekosila vsa druga mesta, kar jih je tedaj obiskal cesar Leopoldus. Pozno v noč se je trla po mestnih ulicah pehota za pehoto, občudovala posamična posebno krasno razsvetljena poslopja ter hvalila različne napise in transparente, s katerimi so lojalni Ljubljančani že tiste dni slavili svojega cesarja. Tako je bil sprejet Leopoldus leta 1660. Nakon dovršene gimnazije otišao je u Beč, da uči historiju i zemljepis. U shvatanju rodoljubnih i službenih svojih dužnosti došao je Trdina, čovjek radikalnoga i slavenskoga mišljenja, u sukob sa svojim višima, napose s ravnateljem A. Mažuranićem i nadzornikom J. Jurkovićem, te se zahvalio na službi god. S malom penzijom povukao se u mir najprije u Bršlin kotar novomješki u Dolenjskoj Kranjskoj , a četiri godine kasnije u samo Novo Mjesto, gdje je umro 14. Pisati je počeo več kao. U narednoj godini poče izlaziti njegov pokus narodne epopeje »Glasan — Bog«, gdje su upotrebljene te združene u jednu epsku cjelinu narodne priče o kralju Matjažu itd. Prvotno zanimanje za narodni život našlo je obilnu hranu, otkad je kao umirovljenik živio medju Dolenjcima. Šetajući se po okolini Novoga Mjesta i općeći s priprostim ljudima, upoznavao se je s njihovom psihom i tako nastadoše »Bajke in povesti o Gorjancih«. »Gorjanci« se zovu stanovnici — Uskoci izmedju Samobora, Metlike i Novoga Mjesta. U ovim se pričama spaja pučko pričanje s fantazijom Trdininom, realnost s romantikom, baš kao recimo u narodnim pjesmama Homerovim i homerskim, gdje fantazija nesvijesno mijenja historijske uspomene. U isti mah ima u Trdine već i simbolistike. U njegovim »Zbranim spisima«, sto izlaze kod L. Schwentnera u Ljubljani, prva su knjiga njegovi »Bachovi Huzari in Iliri«, gdje pripovijeda svoje i svojih prijatelja doživljaje za Bachova apsolutizma u Hrvatskoj te odlučno istupa protiv nenarodnih činovnika slavenskog porijekla. Rano se je već javio njegov kritički duh; tako je kao abiturijenat napisao god. »Pretres slovenskih pesnikov«, gdje se iskazuje protiv apsolutnog hvalisanja svega, što se piše slovenskim perom. Iz iste je godine njegova »Zgodovina slovenskega naroda«, prvi pokušaj ove vrste, što ga je god. Jutrovica Zbrani spisi, II. Rodila je od konca do kraja obilo najlepšega žita in najžlahtnejšega vina. Ljudje so jedli pečenko in potieo, pili starine in spali na pernicah. Na Kranjske so prišli trije stari romarji: sveti Trije kralji. Oglasili so se najprej pri gorenjskih kmetih. Kmetje so dali vsakemu kos ajdovega kruha, kupico mrzle vode in za posteljo strnen otep. Rekli so tudi vpričo njih, da vlačugarji še tako postrežbo niso imeli. Za ta greh je Bog hudo kaznil gorenjske kmete. Strnenega žita dosti prideljujejo, ali ostaje jim samo slama za posteljo: zrnje morajo prodajati, da zadovoljijo s skupljenim denarjem gospodo. Jesti jim je treba ajdov kruh, ker boljšega niso vredni. Zemlja jim je nehala dajati vino, katerega niso privoščili svojemu bližnjemu. Ostala pa jim je dobra mrzla voda in tudi pravica, da smejo pri njej, kolikor jih je volja, peti, gosti in plesati! Trije Kralji so se mudili še delj časa na Gorenjskem. Šli so zaporedoma k vsem stanovom. Ljudje so jih sprejemali mrzlo in zaničljivo; samo pop, rezar in konjederec so jim dali drage volje vse to, kar so sami imeli in uživali. Za to pa je te tri tudi Bog blagoslovil in jim povrnil dobroto z dobroto. Podaril jim je dober kruh in zaslužek ne le doma, ampak po vsej soseščini. To je uzrok, da dobiš gorenjskega duhovna po vsem Kranjskem, pa tudi po bližnjih škofijah; ravno tako si delata dobičke po širokem svetu gorenjski rezar in konjederec. Spoznavši Gorenjce napotili so se sv. Trije kralji na Dolenjsko. Kmetje se jih niti tam niso obveselili. Dali so vsakemu kos zmesnega kruha iz ovsa in prosa, kupico najslabšega vina in za posteljo ječinenov otep. Ob jednem so zabavljivo godrnjati, da je za berače vse dobro. Bog je kaznil tudi dolenjske kmete. Odslej so morali jesti zmesen kruh iz ovsa in prosa, ker je za nje vse dobro. Vino, katero jim je trta rodila, bilo je z večine tako kislo in prazno, da so je imenovali sosedje: cuckovec, cviček, zvižgalec, zelenica, nedolžna kri. Razen ječmenove slame za posteljo, ostala jim je res da tudi ječmenova kaša, ali ne za slast in veselje. Pustega »bizgeca« se boji kmet in družina, celo berači ga preklinjajo. Trije kralji so pohodili tudi na Dolenjskem vse stanove. Po krščansko vzprejeli in pogostili so jih samo oskrbnik, sebenjak in kuharica in Bog je to tri stanove blagoslovil. Če se dolenjskemu oskrbniku ne ljubi več služiti, kupi si graščino in če se prodaje kakemu kmetu grunt, kupi ga sebenjak. Kranjska nepriljudnost in skopost razglasila in razvedela se je po vseh deželah in narodih in vzbudilo do Kranjcev splošno nejevoljo in sovraštvo. Če pride kranjski revež na Štajersko ali drugamo, pitajo ga povsod z vlačugarjem in beračem in gonijo brez usmiljenja iz hiše. Ako dobi kak dar, ne dado mu ga iz dobrega srca, ampak za to, da se nadležnika iznebe. Tako se morajo pokoriti zdaj za grehe hudobnih sprednikov ubogi vnuki! S Kranjskega so popotovali sv. Trije kralji na Hrvaško. Proti večeru so prišli v bomo vas Mrakovico. Ime je dobila od tod, ker je sijalo solnce komaj pol ure nanjo. Od jedne strani so zapirali dolino strani Gorjanci, od druge pa navpično gola pečina, ki je kipela še čez oblake. Ko so videli blagi Mrakovičanje stare romarje, smilili so se jim prav v srce in vabili so jih k sebi vsi od prvega do poslednjega. Trije kralji so šli k županu, ker jih jo bil prvi zagledal in povabil. Njegova žena jim je prinesla vse, kar se je dobilo dobrega doma in pri sosedih: slanine, pleča, bravine, pečenega purana in še marsikaj druzega. Pripravila jim je tudi dobre postelje, za vsakega mehko pernico, da se trudni udje slajo odpočinejo. Ko pa se storila noč, postavil je župan prednje debelo voščeno sveče, je bil kupil pred praznikom svetih Treh kraljev, da je gorela na čast tem svetnikom in pred njihovo podobo. Stari romarji so so pomenkovali preprijazno ž njim in z vso njegovo rodbine. Pripovedovali so jim o svoji domovini, o srečni jutrovi deželi, ki se zove jutrova za to, ker jo obseva solnce od ranega jutra do poznega mraka. Pravili so jim jim o vseh prerazličnih žitih in sadežih, ki v njej dozorevajo in o neskončni slasti in dobroti njenega vina, kateremu ni najti pod božjim solncem. Župan vpraša svoje goste, če jo jutrova dežela ravna ali gorata. Najstarejši romar mu odgovori: Proti zahodu poteže se dolga gora, kakor vaši Gorjanci, ali skloni se jej dvigujejo povsod tako po lahkem, da se komaj pozna: hude strmine, ki selne bi mogla obdelavati, ni nobene. Proti vzhodu pa se širi, dokler oči neso, najkrasnejša ravan, vsa prepletena z žitním poljem, prijaznimi holmci in zeleno dobravo. Da me boste laglje razumeli, pokazal vam bom z voskom, ki se je nakapljal od sveče, vašo deželo in jo z našo tako zjednačil in poravnal, da ne bo ostal med njima noben razloček. Tod gredo strmi Gorjanci; tod se vleče dolga, žalostna tokava, v kateri stoji vaša Mrakovica in na tej strani moli proti nebu navpik ta nesrečna, ogromna pečina, ki jemlje dolini svetlobo in gorkoto blagodatnega solnca. Najprej se morajo Gorjanci tako nagniti, da se bo dobilo dovolj pripravnega prostora za vinstvo in senožeti. O teh besedah pritisne čestiti starec voščeni kupček, ki je pomenil Gorjance in zdajci se začuje proti zahodu strašansk polòm, kakorda bi se bil podrl mogočen hrib. Potem se dotakne druzega kupčka in veli: Ta vaša navpična skala ni za nikako rabo, treba jo je povse odstraniti. To rekši potlači in razplošči okapke, ki so pomenili navpično pečino, da ni ostalo nič višave, ob jednem pa se začuti grozovit potres, kakor da bi se bila navpično skala utrgala in pogreznila v zemljo. Po tej šali se dvignejo stari romarji, žele županovim lahko noč in gredo spat. Župan pa pravi ženi: Poglej čudo! Prisijal je mesec, katerega nismo v tem hramu še nikoli videli. V spanju so se mu prikazali sv. Trije kralji, zahvalili ga za postrežbo in blagoslovili. Zjutraj ga vzbudi žena in veli: Poglej novo čudo! V hram nam je posijalo solnce, ki ga Mrakovica dopoldne še nikoli ni videla! Ko je župan pogledal, če so dragi gostje že vstali, našel je postelje prazne, videl pa je skoz okno vso neizrečene krasno podobo jutrove dežele, katero so zapustili. Zdelo mu se je, kakor da ga je prenesel kak božji angel iz mrtve puščave v nebeški raj. Navpična skala je zginíli brez sledu, kakor ida ne bi bila nikdar skrivala nesrečni Mrakovici solnca. Pod Gorjanci in njih odrastki pa se je širila proti Metliki, Karlovcu in Zagrebu prerodovita ravan, vsa prepletena z žitnim poljem, cvetnimi lokami, kašatimi vrti, prijaznimi holmci in zeleno dobravo. Uboga Mrakovica si je brzo opomogla in razcvetela. Zaselila je s svojimi prebivalci slavno Vivodino in vso bogato krajino, ki se razprostira tja do Jastrebarskega trga. Ali vnuki niso ohranili v vseh rečeh nedolžnih nravov, ki se dičili in osrečili staro Mrakovico. Njihovi grehi so zakrivili, da se je čista podoba jutrove dežele na mnogih mestih okrušila in pohabila. Sem ter tjà kaže zdaj mesto prijaznih delcev blatne jarke, mesto ljubkih, povsod plodonesnih bregov odrte robove in strme klance. Tudi še marsikatero druga milina in lepota se je na njej po polnem izbrisala ali vsaj zamazala. Vender pa jej je ostalo še dovolj čudovito dražestnih črt in oblik, da se domisli človek brez truda prvotnega obrazca najsrečnejše zemeljske krajine. Vivodinska in druga sosednjo vina slove še zmerom daleč preko mej hrvatskega kraljestva. Tovomiki hodijo ponja o dobrih letinah iz vseh krajev in koncev, ker so uverjeni, da slajših in močnejših ne bi nikjer dobili. Ali ponja hodijo tudi o slabih letinah, ker jih uči skušnja, da se vivodinska in sosednjo vina upirajo skoro vselej zmagovito vsem nepogodam in udarcem vremena in letnih časov. Božji blagoslov pase usiplje Hrvatom z obilno mero tudi napolje in vrte, na hleve in dvore. Hranijo se lahko ne le s kruhom, ampak tudi s svinjino in bravino, s tolstimi purani in vsako drugo kuretino. Pernate postelje vidi osupneni popotnik v najpreprostejših kmetskih kočah, v katerih bi pričakoval komaj slamnate. Ta rodovitost in to bogastvo sta dar božje milosti, katerega so prinesli sveti Trije kralji gostoljubni hrvaški zemlji. In božji blagoslov jej bo ostal, dokler bodo ohranili bratje Hrvatje zlata svojstva in plemenite navade svojih očetov: spoštovanje starosti, ljubezen do bližnjega, priljudno postrežnost proti znanim in neznanim, domačim in tujim gostom in popotnikom. V spomin svetih romarjev, prišedših iz jutrove dežele in velike sreče, katera je došla po njih Mrakovici, izgubila je ta vas svoje staro, tako otožno ime: začela se je zvati in se imenuje še dan današnji Jutrovca ali Jutrovica. Kdor bere to povest, mogel bi misliti, da stoji Jutrovica pod Gorjanci v lepi, rodoviti ravnini, kar pa ni res. Nahaja se v goratem in zelo kamenitem okraju, ki je na vse strani krasno odprt in za vinstvo neizrečeno pripraven. Povod bajki je dala brez dvojbe ta prisojnost in dobrota vina, še bolj pa nenavadno ime Jutrovica. Ta vas je zdaj precej borna in menda nikoli ni bila dosti bogata. Ljudje so mi sami pravili, da žita ne dobe dovolj za svojo potrebo in če ne rodi vino, da morajo stradati. Tedaj so osrečili Mrakovičanje s svojim gostoljubjem bolj Hrvate nego sebe in svoje obližje. Od Novega Mesta do Jutrovice je sedem ur, od Metlike tri. Cesta je od Kranjske Radovice dalje tako grda in zanemarjena, da pač ni vredna tega imena. Zakleti oreh Zbrani spisi IV. V šolah se je učil lahko in si pridobil razne in obširne znanosti. Ali ta učenost mu je ostala jalova, koristil ni z njo ni sebi ni svojemu bližnjemu, ker se je vedel tako, kakor ne bi bilo nobenega Boga, nobene večnosti. Brigal se je samo za to, kako bi se veselil in užival dobrote in naslade tega sveta. Iz krčme mu se ni mudilo nikoli domov, pijančeval in igral je dostikrat do belega dne. Njega trdemu srcu se niso smilili ni jokajoča žena ni stradajoči otroci. Boljši znanci so se bali in ogibali njegove družbe, kajti Kotlin ni bil le brezdušen razuzdanec, ampak tudi zadirčen, hudoben jezičnik. Žalil in obrekoval je po gadje vsakega poštenjaka in tudi največje svoje dobrotnike. Kakor je bil sam ves blaten, poganil je neprenehoma druge ljudi z najgršimi pridevki in lažmi. Dohodki so mu tekli dovolj obilni, da bi bil zdeloval brez težave, ko bi se bil držal količkaj kakega pametnega reda. Ker pa ni nikdar premislil in preračunal, koliko sme trošiti na svoje zabave, je zabredel kmalu v silne in gnusne dolgove. Jemal je na posodo od vsakega, kdor mu je hotel upati, naj bo graščak ali sebenjak, bogatin ali berač. Kadar je kaj kupil, ni plačal nikoli izlepa, trebalo ga je tožiti cesarskemu sodišču. Sploh mu ni prišlo nikoli na misel, kdaj in kako bo poravnal svoje velike dolgove. Imel je prijatelja, ki se je zval Podobnik. Ta mož je bil jako spreten in prekanjen obrtnik. Prislužil in prisleparil si je toliko imetka, da je živel in se opravljal prav po gospodsko kakor kak uradnik. Ljudje so mu dejali zaradi tega sploh »gospod«, dasi pravzaprav ni bil dosti več nego kak preoblečen konjski hlapec, kajti šole so ga le borno malo omikale in olikale. To pa se Podobniku nikakor ni moglo očitati, da bi bil zapravljivec: pogledal in obrnil je vsak krajcar trikrat, preden ga je dal iz rok. Če ga je prišel Kotlin nadlegovat za denar, ga je ošteval vselej pol ure, da trati tako neumno svoje dohodke, potem je začel z milim glasom tožariti in javkati, kako težko si dandanes pripridi in prižulji ubogi rokodelec svojo malo dnino, naposled pa je itak izvlekel listnico in dejal: »No, ker sva si prijatelja, naj bo! Pomogel ti bom še enkrat. Tu imaš goldinar, ali ob mesecu mi ga boš moral vsekakor vrniti, kajti me vede zdaj baš trdo za novce, da nikoli tega. « Precej tisti dan, ko je pretekel mesec, je šel k dolžniku in ga pritiskal, dokler je iztlačil iz njega nazaj svoj goldinarček. Na tak način ni izgubil pri njem ni solda, za svojo skopo dobrotljivost pa si je dobil dragoceno pravico, da ga je smel grajati in zmerjati, kolikor je hotel. Podobnik je spadal med tiste ljudi, ki radi modrujejo in pridigajo. Poučeval je doma ženo in pomočnike, v krčmi kuharico, natakarico in vsakega pivca, ki je bil toliko potrpežljiv, da mu ni pobegnil. Kotlina je v svojem srcu zaničeval, brez njega pa vendar ni mogel prebiti, ker je poslušal brez zamere njegove najostrejše pridige in psovke. Neko nedeljo popoldne sta se izprehajala prijatelja po zelenom Podgorju. Kotlin veli Podobniku, da potrebuje nujno petdeset goldinarjev in ga prosi sveta, kam bi si jih šel iskat. Obrtnik odgovori zabavi jivo: »Takemu malopridnežu, kakor si ti, ni moči svetovati, ker si sam svoj sovražnik, ker pljuješ v skledo, iz katere zajemlješ. Gospod Hrastnik ti je dajal, dokler se je nabralo tristo goldinarjev dolga. Mož je jako dobrega srca in te ni prijel nikoli za plačilo. V zahvalo si mu razvpil častito gospo za prešestnico, najmlajšega sina za pankrta, njega pa za bedaka vseh bedakov, ki si je moral svoje poslanstvo kupiti, kajti brez denarja bi mu ne bil dal noben razumen volilec svojega glasu. Kadar zve ostudno tvoje blekanje, te bo izročil brez milosti doktorju. Pri trgovcu Taboretu si vzel blaga za sto goldinarjev. Čakal te je brez godrnjanja poldrugo leto. Ko pa je čul od vseh strani, da svariš krčmarje, naj ne kupujejo od njega vina, ker jim ga zaliva z vodo in zavrelico, ga je minila potrpežljivost in šel te je tožit. Uradnik Vidmar te je otel iz jako nevarne stiske, plačal je zate menico. Čez pol leta te je prosil, da bi mu denar vrnil, ti pa si ga ovadil vladi, da odira brezdušno svoje uboge dolžnike, ne oziraje se na cesarske zakone. Za Boga svetega, ali nič ne misliš, kam te bo privedla ta neskončna lahkoumnost in tvoja peklenska hudoba? Ob svojih dohodkih veš, da ne moreš živeti, drugi ljudje pa;, bi morali biti slepi in bedasti, ko bi hoteli še podpirati s posojili takovega negodnika, ki jih slepari nele za denar, ampak jim krade za nameček in nagrado tudi najboljši človeški zaklad — čast in poštenje. « O teh besedah Podobnikovih se je jel Kotlin na ves glas grohotati in je dejal: »Na svetu je taka šega, da skrbi vsak zase. Tej šegi se uklanjam tudi jaz. Ali ni pametneje, da varam jaz druge, nego da bi varali drugi mene? Da opravljam svoje upnike, ne tajim, ali krivica ni tolika, kakor misliš ti. Saj opravljajo tudi upniki mene. Uverjen sem, da ne izustijo nikoli mojega imena brez pikanja in kletve. Če se zgodi to, kar mi prerokuješ, da mi ne bo hotel nihče več posoditi, se mi bo zdela ta trmo- glavost jako sitna in neprilična, ali samo za en trenotek. Kdor nima vere, se ne boji ničesar, pomaga si lahko hitro in za vselej. Zapomni, si dobro, kar ti bom rekel: zaklinjam se ti, da mi dohaja iz srca in moje duše. Tisti dan, ko bom uvidel, da ne morem več živeti po svoji volji, želji in navadi, prišel bom sem z vso svojo rodovino in bom obesil nal tole čvrsto orehovo vejo najprej svojo ženo in otroke, potem pa samega sebe. « O tej strašni zakletyi brezbožnega Kotlina je zaječal in zatrepetal oreh, pod katerim sta stala prijatelja, kakor bi ga bila potresla nadzemeljska sila in zdajci mu je zarumenelo perje kakor topolki ob jesenskem času. Zaklet je izgubil božji blagoslov, da ni mogel niti rasti niti cveteti in roditi sadja in to prokletstvo mu bo ostalo, dokler ne bo usahnil od starosti. Stal bo še veliko, veliko let na škodo in pogubo ljudem in vsaki živi stvari, ki pride podenj. Spomladi pokrije tudi njega gosto listje, ki pa nima ni duha ni soka in žive zelenjave, nego se rumeni neznano čudno, da se loči že oddaleč od vseh drugih orehov. Nobena ptica si ne vije na njem svojega gnezda in mu ne seda na otrple in ostrupljene veje. Poginiti mora mravlja in vsa biba in golazen, ki prileze v senco tega nesrečnega drevesa. Ali gorje tudi človeku, ki si išče pod njim hlada in počitka! Nekateri so na ta način oboleli in hirali do smrti, noben zdravnik jim ni znal pogoditi in izlečiti skrivnostne bolezni. Druge pa je dohitela pod usodnim orehom še mnogo hujša nezgoda, da sta se jim zmešala bistri razum i prava pamet. Posnemaje Kotlina so se pogreznih v grehe, zapravili časno srečo in si nakopali morda tudi večno pogubljenje. Povedala Vam bom nekoliko zgledov, ki pojasnjujejo in potrjujejo resnico mojih besed. V mestu sta živela dva prijatelja, ki sta se ljubila tako presrčno, da nista mogla prebiti eden brez drugega. Obema je bilo ime Jože, za razloček so ju zvali Jožek in Pepe. Najljepše sta se dobrovoljila, če sta bila sama, zato nista nikoli iskala druščine. Boječ se zdrahe, ki jo delajo babji jeziki, sta se zarekla, da se ne bosta nikdar ženila. Nekoč sta se šla šetat proti Težki Vodi, v Gorjance. Nazaj grede ležeta trudna na grivino pod zakleti oreh. Prej sta se menila prijazno o raznih rečeh, zdaj pa veli Jožek Pepeku: »Povej mi, bratec, ali si videl že kdaj tako krasen jésen, kakor je onile pod cesto? « Pepe se zasmeje: »Kaj pa brbljaš? Meni se zdi, da si danes brljav, kajti drevo, kateremu se čudiš, ni jésen, ampak glog. « Jožek zareži: »Moje oči so bistre, ali tebi se mora vsekako blesti, drugače res ne vem, kako bi mogel smatrati lepi jésen za malopridni glog. « Pepe ga zavrne še ostreje: »Vidim, da se s tabo ni moči razgovarjati, ker te trka luna že po belem dnevu. « Tako se je vnel med prijateljema razpor, ki se je razgorel kmalu v živ plamen, da sta se jela zmerjati, preklinjati in natepati. Razbivši si palici, sta se vrnila vsak po svojem potu domov. Odtakrat sta se tako sovražila, da si nista izpregovorila nikoli več ni besede. Če sta se ugledala, sta pljunila in se ognila eden drugemu. Niti na smrtni postelji si nista hotela oprostiti razžaljenja in se pomiriti. In vendar se da težko misliti kaj bolj smešnega in neumnega nego je bil ta njun prepir. Začela sta ga tako, kakor če bi videla midva kravo in bi dejala jaz: »Poglejte no jelena! «, Vi bi pa rekli: »Ta žival ni jelen nego volk. « Jožek in Pepe sta se porodila in vzgojila v mestu, nobeden njiju ni poznal hostnega rastlinstva. Drevo, za katero sta se pričkala, ni bilo ni jésen ni glog, nego maklen, čigar krhke posušene mladice rabijo mesarji in klavci, da zatikajo z njimi klobase. Mlademu uradniku Gorenjcu se je ponudila dobra služba v Ljubljani in v Novem Mestu. Prijatelji so ga nagovarjali, naj ostane v Ljubljani, kjer je živel doslej tako prijetno in zadovoljno nied svojimi slovenskimi tovariši. To je mislil tudi on sam, itak je prišel pogledat Novo Mesto, da bi videl na svoje oči, kako se živi na Dolenjskem. Ugajala mu ni nobena reč. Kraji so se mu zdeli pregorati in pretesni, ljudje pa premalo zastavni in preveč jezični. Že se je zapisal na pošti, da bi se drugi dan vrnil v Ljubljano. Ker ni imel nikakega opravkar se je napotil proti Gorjancem, da bi pregledal okolico. Spotoma sede pod zakleti oreh. S te višave se je oziral proti Krki in Novo Mesto se mu je videlo zdaj tako neizrečeno prijazno, ljubko in veselo, da se je premislil in oglasil še tisti dan za službo v Rudolfovem. Pri nas so zapovedovali takrat najtrši nemškutarji. Slovenec, ki je prišel njim pod oblast, je imel že na tem svetu dobro polovico pekla in vse vice. Gorenjec je ljubil svoj narod že od otroških let. Udeleževal se je v Ljubljani vseh domačih veselic, prepeval oduševljeno prelepe naše pesmi, rad je igral v slovenskem gledališču in vnemal o vsaki priliki svoje rojake na večno zvestobo materi Sloveniji. V Novem Mestu pa so mu zabranili poglavarji nele te zabave in navade, ampak so ga grdogledili že zato, da je govoril z gospodi po slovensko in se zapisal v Čitalnico. O volitvi so ga prisilili z najstrašnejšimi grožnjami, da je moral dati svoj glas človeku, ki nam je bil najhujši sovražnik. Kmalu po dokončani volitvi ga sreča ljubljanski znanec in vpraša, kako mu je. Revež zaječi: »Tako po priliki kakor je bilo Judi Iškarijotu po storjenem hudodelstvu. Pred pol ure sem izdal domovino, za katero bi bil žrtvoval nekdaj življenje, zveličanje in svojo dušo. « To rekši se na ves glas zajoka in zgrudi prijatelju pred noge. Temna noč mu je legla takrat na srce, ki je ostalo zaprto vsaki radosti in dobri nadi. Črtil in zaničeval je ves svet, najbolj pa samega sebe. V vinu in v še močnejših pijačah si je iskal ne tolažila nego smrti, ki se ga je skoraj, tudi usmilila in mu zazdravila pekoče rane v hladnem grobu. Podgorka Mica je nosila v mesto zelenjavo in sočivje in stržila zanje marsikak krajcar, ali poglavitni dohodek ji je dajala itak krčma. Točila je izvrstno vino, ljudje pa so zahajali k nji tudi zaradi njene prevelike priljudnosti in postrežljivosti. Sam vrag jo je zmotil, da se je ustavila neko jutro na potu iz mesta pod zakletim orehom in čvekala tam s svojim botrami in tetkami dokler se je navzela pogubljivega duha, ki puhti iz tega drevesa. Vrnila se je domov vsa izpremenjena. Blaga, vedno prijazna krčmarica se je prevrgla v osorno, kačepično divjakinjo, ki je razžalila vsakega gosta. Kadar je prišel pit kak bogatin, se je zadrla: »Kaj misli ta bahač, da brez njega ne bi mogla živeti. Saj imajo denar tudi drugi ljudje, ne le on. « Če se je oglasil pri nji najpoštenejši rokodelec, mu ie zabrusila v obraz: »Kaj se vlačijo po krčmah taki berači? Zatekate se k meni, da bi me ociganili, pa me ne boste. « Ko je zagledala v izbi podgorske kmete, je jela regljati: »Če ni boljših pivcev, pa še teh capinov ni treba. Podgorec naj loče vodo in žulji ričet; vino in štruca sta za gospodo. « Noben pameten človek ne graja dandanes duhovnika, ki gre v pošteno krčmo. Ko pa je stopil v Micino hišo kaplan in jo prosil, da bi mu prinesla merico starine, je vpila v kleti glasno ter se jezila na vse duhovne, ki zahajajo v krčme. To se razume samo posebi, da je nesramnica izgubila kmalu vse svoje goste. Njene hiše se je prijel pridevek: pri »kači-Mici«. Ali ona je tako zaslepljena, da ne spozna svoje krivice nego se kolne, da so ji odgnali pivce zavidni sosedje in žejni dacar ji, katerih neče zastonj napajati. Bogat Čeh je kupil pod Gorjanci lepo pristavo, zabavljivi Podgorci so jo zvali Kurnica. Za oskrbnika ji je dobil mladega ali jako izvedenega kmeta Rikca. Pozneje je poslal tja tudi svojo žlahtnico Beti. Rekel ji je, naj gospodari slobodno po svoji volji. Če ji bo treba denarja, naj piše njemu, v drugih rečeh pa naj vpraša za svet izkušenega kmetovalca Rikca. Ker Čeh ni imel svojih otrok, je hotel zapustiti pristavo ti žlahtnici, kar je zapisal tudi v oporoko. Beti je bila trda Nemka; ko je prišla k nam, ni znala nič slovensko. Mudila se je več dni v Novem Mestu, da si nakupi raznega orodja in posode. Priljubila se je slednjemu človeku, ki jo je spoznal, s svojo izredno modrostjo, smiselnostjo in pobožnostjo. S krčmarico, pri kateri je ostala, sta šli večkrat, ogledavat bližnje gradove, cerkve in druge imenitnosti prelepe novomeške okolice. Po nesreči sta zablodili tudi pod zakleti oreh. Da zajde toliko ljudi podenj, ni nič čudnega, kajti to drevo stoji na prijaznem griču ne daleč od razpotja, kjer se križajo na vse strani ceste in steze. Ko je Nemka vse pripremila in si omislila, kar potrebuje gospodinja, je dala napreči in se odvezla v Kurnico. Rikec jo je čakal tam; iz priljudnosti, ali govoriti ni mogel ž njo, ker ni razumel nemškega jezika. Ko ga Beti zagleda, skoči vesela k njemu in zakliče podavši mu obe roki: »Lep je podgorski kraj, ali še lepši so podgorski junaki! Ti me boš učil slovensko, pa se boš skoraj uveril, kako dobro si bom zapomnila vsako tvojo besedo. « Poslala je v mesto po najboljše jedi in pijače in se je gostila s svojim oskrbnikom do pozne noči. Tako sta blagovala in se dobrovoljila potem vsak dan več tednov zaporedoma. Rikec je bil oženjen, ali pri krasni Beti ni mislil ne na ženo, ne na svoje otroke. Rikčevka ni bila kaka mila Jera, da bi se bila doma cmerila, molčala in trpela. Negodnega dedca je nekoliCokrat prav resno ozmerjala; ko je videla, da to ne koristi, je poklicala na pomoč cerkveno gosposko. Od nje je zvedel češki bogatin, kako grdo se mu vede žlahtnica, pa jo je izbrisal precej iz oporoke in ji pisal, naj se pobere, kamor hoče, on je ne spoznava več za svojo. Podgorsko pristavo je zopet prodal, s skupljenim denarjem pa osnoval blagodaten zavod, v katerem se uči mladina nele brati in pisati, ampak tudi Boga častiti in skrbeti za nebesa. Zdaj pa čujte še strašanski greh vdove Katranke! Ta gospa je slovela za pošteno ženo, skrbno gospodinjo in bogoslužno kristjano. Hčere so ji bile šle v mesto k prijateljicam, pa se je popela na hrib, da bi videla, če gredo že domov. Čakala jih je gori dobro uro sede, pod zakletim orehom. Tam se ji je zmešalo v glavi, da je začela prezirati našo vero in živeti po turški in poganski. Na Dolenjsko so prišli Judje, ki so skupljevali ženske lase in staro šaro: majolike, luči, nevestne avbe, izrezljane stole, okajene podobe, cerkveno posodo in opravo. Ti trgovci so se oglasili tudi pri Katranki. Prinese jim čudotvorno razpelo in ga da Judom za trideset srebrnih goldinarjev, kakor je bil prodan njihovim sprednikom živi Kristus za trideset srebrnikov! Kar svet stoji, ni storila takovega hudodelstva še nobena Slovenka. Ta prelepi križ je ležal prej v božjem grobu, ki je bil v bližnji kapeli, kamor so ga hodili o Veliki noči pobožni kristjani častit, poljubljat in prosit pomoči v vseh dušnih in telesnih stiskah. Mati božja je skoraj razodela, kako neizrečeno jo boli sramota, ki se je zgodila čudodelni podobi nje božjega sinu. Okoli kapele je jela hoditi čestita, v belo oblečena žena. Se milo jokaje je popraševala župljane, zakaj so dovolili, da se ji ugrabi odrešenik, in kam so ga odnesli neverniki? Grešnikom ni bila podeljena milost, da bi jo videli, prikazovala se je samo nedolžnim otrokom, čistim devicam, spokornikom in spokornicam. Tako je iskala ta žena Kristusa ves dan v kapeli in po vsi bližnji in daljni okolici. Ker ga ni mogla najti, niti izvedeti, kje je, je stopila proti večeru na grič in zaklicala trikrat s povzdignjeno roko: »Gorje, gorje, gorje! « To pretnjo je ponavljala več tednov in mesecev, vse dotle, dokler niso začeli v Šmihelu zidati samostan, v kateremi bodo svete device pospešavale čast božjo in zveličanje bližnjega. Take ustanove so bile Mariji že odnekdaj ljube in mile, posebno pa ji ugajajo dandanes, ko je zavladal po vseh deželah posvetnjaški duh, ki je napovedal vojsko Bogu in njega materi. Odkar so se jeli vzdigovati samostanski zidovi, je izginila prikazen pri kapelici v očitno in preveselo znamenje, da se je nebeški kraljici potolažila toga in nejevolja. Brez te zgrade bi bil nakopal Katrankin greh sto in sto rev in nadlog vsi šmihelski župniji. Večna slava bodi blagodušnemu dobrotniku, ki je podaril za osnovo tega svetišča velik del svojega imetka! Čast in hvala pa gre tudi šmihelskemu župniku, ki se je največ potrudil, da se je dobro delo tako brzo zastavilo in tako trdno in krasno dovišilo. U bližini rodnoga mu mjesta nalazi se Limbarska gora i odatle psevdonim Podlimbarski, pod kojim je obično pisao. Iz sedmog gimnazijskog razreda bio je g. Neugodni dragunski život sprečavao mu je dugo duševni razmah. Počeo je pisati, potaknut osobito čitanjem ruskih pisaca, poslije neznatnih prijašhjih početaka, istom oko 1886. Izmed njih treba istaknuti pripovijest »Tovariš Damjan« »Lj. Najznačajnije mu je djelo roman »Gospodin Franjo« »Matica Slov. Već u prvim djelima njegovim nalazimo bosanske sujete; tako na pr. « opisuje život u bosanskom hanu, u »Markici« mladost bosanskog dječaka; kasnije je u djelu »Iz starih zapisaka« »Lj. Podlimbarski je izrazit realista. Uzima gradju skoro jedino iz svoga vlastitoga, dakle vojničkog života. O njemu vrijedi »Wahrheit und Dichtung«; katkad mu nedostaje umjetničkog zaokruženja realističke gradje. Velik je njegov slavensko-kulturni interes, koji njegovu peru daje često satirički karakter. Iz interesa za osobine slavenskih naroda potječu i narodopisne značajke njegovih djela. Vojvoda Pero in perica Nadporočnik Jurij Oražem je bil najlepši častnik cele garnizije in ljudje, ki imajo oko, čas in srce za to, so ga uvrstili med najlepše može celega mesta. Ženske so mnogo poskušale, kako bi vplivale nanj; marsikatera se je, gredoč mu po ulici naproti, pregledala v šipah izložnic, se li kaže vse na njej prijetno in vabljivo zaokroženo. Jurij Oražem je bil priljubljen človek. Kdor ga je poznal, in mnogo je bilo tistih, se mu je že od daleč smehljal, mu kimal in ga pozdravljal. V kavarnah je igral že z vsemi doktorji, z marsikaterim suplentom je pil v poznem kroku večno pobratimstvo, k nekemu bogatemu tovarnarju s prijetno gospo je hodil vsako nedeljo popoldne igrat whist, na plesiščih se je zibal iskro in gibčno, na sprehajališčih se je gibal vzorno, veličastno in ugledno, vsem premožnim meščanskim hčeram, njih očetom in materam se je klanjal spoštljivo in dostojno in njegov sladki usmev jim je neprestarno pravil: k vsem uslugam sem vedno pripravljen. A pred onim, ki je ustvarjen, da živi v prahu, je Jurij Oražem neprijazno in prezirno namrdnil obličje. Kdor ga je videl na mestnih ulicah, kako se je samozavestno šetal in kretal, se mu je čudil. V tisti moški dobi je bil, ko čuti človek v vseh žilicah moč in življenje, ko se mu zdi, da se vesoljstvo suče okrog njega in da je prepotreben ud človeške družbe in na potu, da se približa njenemu središču ˗ ako še ni tam. V svesti si svoje veljave je korakal lahko in strumno, gledal zmagovalno in nasmešno, gizdavo se ponašal s svojo visoko in vitko postavo in z imenitno navihanimi brki, o katerih so sanjarile ženske in so moški, videč ga, precej s prsti posukali pod nosom. Kdor je videl tega veljavnega, postavnega, splošno priljubljenega gospoda, si je mislil: ta pa je visokega rodu in že v zibelki se mu je godilo bolje nego nam. To vse je bilo, pa ni več, ker Jurija Oražma ni več v našem mestu. V službi je bil Jurij Oražem zanesljiv človek. Polkovni pobočnik ali adjutant je bil polkovnika Petra Petroviča, torej vedno v središču službenih poslov in gonilna sila v vseh mnogovrstnih zadevah, ki jih je treba urediti v polkovni pisarni, in kar namah bi bil moral zastati ves mehanizem polka, ko bi bil odpovedal Jurij Oražem, kakor bi nastala precej zmešnjava, ko bi za vedno mrknilo sonce. Polkovnik Peter Petrovič in nadporočnik Jurij Oražem sta v polku drug drugega izpopolnjevala, tako da sta oba tvorila harmonično celoto. Pobočnik je poznal vse vojaške predpise točno in natanko, za vsako zamotano stvar in nejasen slučaj je brž vedel najti pravo stran v polkovnih reglementih in nanje je trkal in kazal bolj goreče nego Trubar na svoj evangelij. Ostareli polkovnik se za papirnato učenost ni mnogo zmenil; dosti se je v mlajših časih načital službenih knjig, a v teku dolgih let se mu je že marsikaj izkadilo in le nekak moreči duh, ki veje v njih in je vedno isti, mu je še ostal. S tem duhom je vladal samooblastno svojemu polku, nabiral priznanja ter službena leta in si pripenjal odlikovanja na prsi. Če je prišel včasi v nasprotje s pisano besedo, mu je pobočnik pošepetal s paragrafom in stvar je iztekla. No, v skrivnosti vojaške službe nočemo dalje prodirati, le to bodi povedano, da je Peter Petrovič čislal svojega pobočnika in da se mu je ta vdano klanjal in bil zelo dovzeten za pohvalo in grajo. To je bilo tako v službi. Pri vojakih štejejo dvoje vrst medsebojnih odnošajev ali medsebojnega vedenja; v prvi vrsti stoji vedenje v službi, katero imenujejo »moja prekleta dolžnost«, v drugi vrsti je vedenje v zasebnem občevanju. Oboje vedenj si je popolnoma neenako in marsikak vojaški uglednik je že razjarjen zavpil: V službi sem zverina, v zasebnosti pa angel. Tako lahko rečemo, da ima vojak dve duši. Tiste službene duše so vse enake, vse izvršujejo »svojo prekleto dolžnost«, razlike se kažejo šele v zasebnih dušah. Nikjer ne pride ta dvojni človek tako rezko na površje kakor v vojaškem stanu. V vseh stvareh, ki se ne tičejo službe, sta si bila polkovnik Peter Petrovič in nadporočnik Jurij Oražem popolnoma neenaka. Mladost na eni, starost na drugi strani, nervozno stremljenje v ospredje na eni, pojemajoča sila in resignacija na drugi strani; vrh tega sta si bila pa tudi značaja nasprotna. Jurij Oražem ni ljubil domačih krajev, kjer je bil nastanjen, vedno je sanjal o tujini, kjer je služil nekaj let. Želel je priti zopet kam daleč od rodne zemlje in težko je že čutil čisti planinski zrak, ki ga je tlačil k njej. Po eni strani se je svoji ožji domovini že odtujil, po drugi ga je gnala iz dežele ven mladostna prešernost in podjetnost, ki želi spoznati svet in se ohladi šele v poznih letih po mnogih prevarah in razočaranjih. Ves drugačen je bil Peter Petrovič. Prehodil, prevozil ali prejahal je že vso Avstrijo od albanskih in tirolskih gor pa do ruskih poljan in sarmatskih ravnin. Tudi v Berlin so ga bili pridelili vojaškemu atašeju; no, tam mu ni nič ugajalo, ker je preveč Prusov tam, kakor je rekel, in kmalu se je povrnil v Avstrijo. In naj je bil kjerkoli, vedno je živel z dušo v svoji rodni Liki, o njej je govoril in njenih običajev se je držal, kolikor mu je dopuščal stan, tako da so bistri opazovalci govorili o njem, da pokolenja v svoji odkritosti in naravnosti niti v velikomestnih salonih ne more zatajiti, in so ga vzeli za tip vseh ljudi, ki prihajajo iz Like in Krbave na spolzka parketna tla in se jim na vsakem koraku pozna, kako tiče še v opankah; zato so mu dali nemški priimek »Salonlikaner«. Še drug priimek je dobil, kateremu je dala povod njegova ljubezen do kršne Like, priimek, ki je domač in ga je tudi Peter Petrovič rad slišal in katerega so ga njegovi ožji tovariši javno rabili v kavarnah in pri pojedinah, ne da bi bili užalili ž njim polkovnika. Z ozirom na njegovo mogočnost, ki jo je imel kot polkovni poveljnik, in na njegovo jugoslovansko pokolenje so mu nadeli priimek: Vojvoda Pero. Peter Petrovič in Jurij Oražem sta stanovala v najlepši hiši glavnega mesta, oba v prvem nadstropju. Oba sta imela en hodnik; nadporočnik je bival precej pri stopnicah, polkovnik pa zadaj konec hodnika. Peter Petrovič bi bil svojega pobočnika rad navezal nase, tako da bi mu tudi izven službe delal druščino, bodisi doma ali na izprehodih in v gostilni, ker težko je čutil osamelost. Takšni so ti stari ljudje: v svojo notranjost niso vajeni gledati, zato ne najdejo tam prijatelja in tovariša, pa ga iščejo med ljudmi; toda star človek nikjer več ne najde človeka prijatelja, kvečjemu še sovražnika ali zavistnika. Jurij Oražem se mu ni podal. Dosti je imel ž njim opraviti v službi, pa da bi mu žrtvoval še svoje proste ure — ne! In zato ne, ker se je nori Vojvoda Pero — tako ga je navadno imenoval — prerad pošalil s človekom in je šalo večkrat ogrenil s primesjo porogljivosti in zasmešljivosti, pa tako previdno, da mu živ krst ni mogel priti do živega. Mnogokrat sta se srečala v hiši, pa Jurij Oražem je vselej imel pri rokah dober izgovor, da se je čimprej iznebil poveljnikove družbe. In Vojvoda Pero je to čutil. Jurij Oražem ni hodil vedno z odličnjaki v človeški družbi. Zibelka mu je tekla v hribovski vasi nekaj ur hoda od mesta. Njegova mati, Katra Oražmova, je pred par leti kot vdova upravljala majhen gruntec, s katerim je šlo od leta do leta po rakovi poti, ker ni umela gospodariti in ker niso bile vse njene misli pri rodni zemlji, ampak pri edinem sinu Juriju, ki je hodil takrat v mestne šole. Mati Katra je imela svoje nazore: S kmetskim stanom ni nič — tako je modrovala — gospod je vse na svetu. In gospod naj bi postal njen Jurček. Da bi se mogel šolati, je prodala kos za kosom od svojega posestva, češ, Jurij ne bo potreboval zemlje, ker bo gospod, in jaz je dobim dosti za grob. Tako trdno je bila uverjena, da bo sin kaj boljšega, da mu niti rojstne hiše ni pustila, tudi to je prodala. Le polpodrto kočo na gruntu in zelnik okrog nje si je prihranila za stara leta. To je bilo takrat, ko je stopil Jurij, ki se je že naveličal gimnazijskih klopi, v kadetnico. In tako se je prigodilo, da se je sin priril med gospodo in da je, kar ni usojeno vsakemu, z neznansko hitrostjo slekel kmetiško suknjo in vse, kar visi ob njej. Jedva se je dobro ogrel v vojaški obleki, je že rekel materi, da ni več Juri, ampak Žorž, in si je prepovedal to kmetsko poimenovanje. Majka ni mogla umeti, da bi bili njenega sina v kadetnici še enkrat nesli h krstu, in Žorž se ji je zdel tako čuden in tuj, da niti poskusila ni privaditi se tega imena. Juri Oražem je bil natura, ki je po mnogih smešnih naporih s samozatajevanjem in pohlevnimi pokloni prišla na dosti ugodno stališče, ki se je lahko prilagodila modernemu mehkužnemu življenju in se čudovito hitro priučila srebati ž njega smetano, — krepka in smela natura, ki je umela prekoračiti vse plote, prage in klance, ki je ni utrudila in do smrti pretresla vožnja na vegastem, razbitem vozu, on je bil sin krepkega in zdravega očeta. Na njegovi vnanjosti ni ostal niti odsvit prejšnjega uboštva in kmetstva; vse se je polagoma izgladilo, izbrisalo in prevrnilo v velikaštvo. Ko je Katra poprodala posestvo in hišo, je šla stanovat v kočo. Nič ni bila težka selitev; za sina bi bila tudi kočo prodala in obleko s sebe. Da bi se preživela, je postala potovka; skupovala je kuretino, jajca in maslo po vaseh in nosila v mesto na prodaj. Tega posla se je lotila zato, ker je najlažji, še bolj pa zato, da bi šla vsak teden v mesto gledat sina, ki se je povrnil iz tujih krajev. Jurja je prav oboževala. In izprevrgla se je po njem in je postala nekako gosposka, vendar samo v nekaterih stvareh in po mišljenju, a ne po vnanjosti. Če je ob zgodnji uri šla po bližnji poti, ki nad trdo cesto drži po Rebri v mesto, in je zdolaj na cesti zagledala vojaštvo na vajah, je zablisnilo njeno staro oko in iskalo sina med onimi, ki so bili na konjih. Če je bil res med njimi, je postala in zrla za njim, dokler ni izginil za ovinkom ali lesom; ako so se utaborili vojaki kje na spašniku in je bil njen edinec med njimi, je odložila košarico, sedla v mejo, se zatopila v sladko sanjarjenje in po cele ure je presedela tam. Včasi se ji je pridružil potujoč lajnar s pohabljeno roko in svetinjo na prsih, ki je bil svoje dni sam vojak. In začela sta z vzvišenega mesta in stališča kritikovati vaje, kakor bi bila prava vojna razsojevalca. Seveda se jima je vojni bog Mart smejal za grmo; pa on se mnogokrat smeje. Tako je dočakala, da so se vojni oddelki vrnili v mesto. Prišla je potem na trg, ko je bilo že po njem, in je morala po hišah ponujati svoje blago. Če je šla tovarišica ž njo, ji je Katra govorila vso pot o svojem sinu in kakšno razočaranje doživi človek na svetu, tudi tisti, ki dosti moli in nadleguje Boga. Pravila je, kako sta hodila nekoč z rajnim možem z božje poti — Jurček je začel tisto leto v vaški šoli poslušati abecedo — kako sta šla mimo mnogih krdel vojakov, vse zaprašenih, potnih in izmučenih, in kako sta padla pred znamenjem Matere božje na kolena in prosila, naj bi njih sin nikdar ne moral v vojake. In zdaj je njen sin vojak in mnogo je tistih, ki so mu pokorni, in gospod je, da takšnega ni v treh farah. Pa Mati božja naj njej in rajnemu možu odpusti, da sta jo takrat tako po nepotrebnem nadlegovala. Tovarišica je imela o gospodih drugačno mnenje, namreč da to lepo ime zasluži le duhovnik in nihče drug, najmanj pa vojak; pa se je Katra sporekla ž njo in ženici sta molče priromali v mesto. Kadar je šla Katra po Rebri in je potoval ž njo božji človek, ki jo je rad poslušal, je pripovedovala, kako je bilo takrat, ko je prvikrat peljala sina v mestne šole. Potovala sta s sinom po Rebri v mesto; fant je veselo žvižgal, njej je bilo tesno na duši in lepo ga je poučevala. Zdolaj na cesti pa je prihrumela tolpa vojakov na konjih. Vihrali so po ravnini in od njih svetlih čelad je odsevalo jutranje solnce. Kar se je povalil konj z vojakom vred v jarek. Žalostno je zastokala Katra, stemnilo se ji je pred očmi in poklicala je Boga na pomoč. V ojak se je izvil izpod živali, se prijel za nesrečno glavo ter se potipal po tilniku; potem je pomagal konju na noge, pase je zavihtel nanj in po bliskovo je zadirjal črez polje za tovariši v krdelo, kjer ga je nekdo dvakrat udaril s palico po plečih. Takrat se je milo storilo materinemu srcu in rekla je sinku: »Eh, Jurček, uči se, dobro se uči, da se ti ne bo treba takole mučiti po svetu, da se izogneš stanu, ki je najhujši in poslednji na zemlji! « In mnogokrat je v tistih časih prosila Boga, naj odvrne od sina vojaško butaro, kadar pride vrsta nanj. A danes je njen sin gospod, da vse gleda za njim, in prav je naredil Bog, ko ni uslišal njenih prošenj. Božji človek, ki je šel kraj nje, jo je tiho poslušal in nič ni rekel, čeprav je mislil drugače. Katra je dobro vedela, kaj se spodobi kmetiškemu človeku, če ima gosposkega znanca ali sorodnika. Kmetiška vsiljivost mora v stran, v kot in od tam sme s spoštovanjem zreti na gosposko osebo. Že mnogo let ni s sinom govorila na javnem prostoru, pod milim nebom. To si je prepovedal, ko je bil prišel iz kadetnice. »Moje življenje je zapisano službi in onim, ki jo od mene zahtevajo, in ne vam,« tako ji je povedal. Majki niti na misel ni prišlo, da je bil Jurček prej njen sin kot cesarski služabnik, in sinov opomin se ji je zdel popolnoma v redu in po njem se je ravnala. Če bi ga bila morala srečati na deželi, je skočila za grm in skrivaj od tam pokukala za njim, v mestu je stopila v vežo, v kakšen kot ali kam drugam v stran. Če ga je videla samega, se je včasi osmelila in pohlevno strmeč vanj, je šla mimo njega in navdal jo je samozavesten ponos, ki je rekel vsem, ki so bili blizu: »Vi ga občudujete in glejte — jaz sem njegova mati! « Ali za nobeno stvar na svetu ne bi bila povedala onim gosposkim ljudem, da je temu gospodu mati ona, kmetica, ker bi mu bila s tem škodovala na ugledu. In gospod sin gre ali jaha mimo nje veličastno in vsemogočno; dobro čuti njen strmeči pogled, pa niti z brkom ne trene, ker njegovo življenje je od nje, pa ni zapisano njej. Oh, in kako slast je čutila Katra, kadar je bila priča javnega čaščenja, ki se je izkazovalo sinu na ulici! Pride mu naproti vojaška četa in vodnik z grmečim glasom zakliče: »Abtak! « I vsi tisti, ki so v četi, pogledajo na njega in srepo gledajo vanj, dokler mu niso za hrbtom. Ta prizor je majki posebno prijal. Zrla je na četo s pobistrelim obrazom in tiho je momljala: »Vite, vite — vi gledate na sina mojega! Vreden je tolike časti! « Ko je Katra zasledila v mestu v izložbi pri fotografu dve sličici svojega sina, se je mimogrede vselej ustavila pred izložbo. Ena sličica je predstavljala Jurija na konju, druga samo njegovo doprsje, pa obe sta bili tako lepi, da se ju ni mogla nagledati. Tista s konjem jo je spominjala sv. Jurija v domači cerkvi, le da je bila lepša in njen sin je bil na njej upodobljen v svetu zapovedujoči imperatorski pozi. Seveda majka ni vedela, kaj je imperatorska poza, pa njene misli so prišle prav blizu tistemu pojmu, kadar je odprtih ust in kakor v sanjah zrla v izložbo. Na doprsni fotografiji je bil mladi častnik posnet od strani. Vražji fotograf mu je obličje neverjetno krasno izgladil in obrisal, mu obrnil glavo na stran, da gleda kakor vatikanski Apol ter z jasnim obrazom in iskrim očesom pošilja žarke jutranjemu solncu. Pri tej sličici je majka medlela od občudovanja, vdane ljubezni in tihe molitve za sinovo srečo so ji puhtele iz srca k mogočnemu Gospodu vojnih trum. Jurij Oražem ni imel tako trdega srca, da bi bil zameril materi, ker je prišla vsak teden pogledat k njemu v stanovanje. Doma je tudi govoril ž njo, kadar sta bila sama, seveda v prav kratkih stavkih, zvisoka in včasih z neko zakrknjenostjo v besedah, ki je pa majka nič ni čutila, ker je bila presrečna, da sliši svojega sina. Vsak teden mu je odnesla in prinesla perilo, jeseni in po zimi mu je prinašala najžlahtnejše sadje, kar ga je mogla dobiti na deželi, in ko bi bila imela doma še par volov, prodala bi jih bila in ves denar bi mu bila prinesla, naj se ž njim poživi in razprostre. V hiši so vsi vedeli, da je mati Jurja Oražma in da se je nadporočnik sramuje. Radi so jo videli, če je z lahkim srcem in dobro voljo skakljala po stopnicah k sinu, pa nihće ni govoril ž njo, ker se je vsak bal, da ne bi zadel ob občutno struno. Jurij Oražem je imel majhno pa lično stanovanje; pohištvo je bilo fino in najnovejšega sloga, po stenah je viselo vse polno slik ter podob, na mizah je razveseljevalo oko mnogo drobnjave, parket se je svetil, kakor bi bil narejen iz solnčnih žarkov, in mestoma so ga pokrivale drage preproge; omara, umivalna in posteljna oprava, vse je kazalo obrušen okus in blagostanje. Vso to premično stvar je moral služabnik vsak drugi teden korenito prevetriti in osnažiti. Pri tem delu mu je vselej pomagala Katra. Vse Jurjevo delovanje in nehanje, njegovo vedenje in hotenje se ji je zdelo vselej v redu in na pravi poti, le z njegovim stanovanjem ni bila povsem zadovoljna. Skraja se je spotikala ob mnogih razglednicah nagih obsegov ter ob mnogih razgaljenih ženskah, ki so s stenskih slik prešerno, izzivajoče in predrzno gledale na sina, kakor bi ga hotele odtujiti materi. Rajša bi bila videla na stenah Mater božjo pa Kriščevo trpljenje in je Juriju včasih o tem tudi namigavala, pa sin ni maral ničesar vedeti. No, sčasoma se je s temi preposvetnimi slikami in podobami pomirila, kar se prigodi vsem odraslim ljudem, a nikdar se ni mogla sprijazniti z Mefistovo glavo, ki je v mavec ulita in vsa poslikana kaj grdo gledala in se z rumenkastimi zobmi režala izmed druge drobnjave na mizi. Opremljena je bila z rožički, za katere se je odpirala, tako da se je v njeni votlini lahko hranil duhan. Katra je pač tudi drugo gospodo poznala in je bila že pri vaškem župniku in učitelju v stanovanju, pa peklenskega vraga ni videla še nikjer upodobljenega. Zato je sinu zamerila to ostudno pošast, ki človeku ne pomore ne k časni ne k večni sreči. Posebno je sovražila Mefista od tistega dne, ko se je bil prikazal v Jurjevi sobi grd človek s satanskim, Mefistu skoraj do pičice podobnim obrazom, s katerim je sin pri zaprtih durih v njej nerazumljivem jeziku dolgo govoril, vedno glasneje in trše in odločneje ter ga naposled porinil skozi duri in vrgel po stopnicah na dvorišče. Ta živi Mefisto ni bil nihče drug nego oderuh Mojšelj, ki sedi na Dunaju pred debelo knjigo, ki ima napis »Vojaški šematizem«, in s svinčnikom dela znamenja k imenom častnikov: kdor je pošten plačnik, dobi križec, kar pomeni neomejen kredit, slabemu naredi ničlo, najslabejšemu pa dve ničli. Katra je bila vesela, ker je sin tako možato zapodil pokveko satanske postave, ali tega ni mogla razumeti, kako more imeti božji človek, ki je pahnil satana iz svoje sobe, njegovo podobo v njej. Pa je prigovarjala služabniku, naj spusti tisto nagnusno glavo kdaj na tla, da se razbije na drobne kosce. Toda služabnik, cvet moderne kulture, ki je čutil pred svojim gospodarjem nemo zaničevanje podložnega, pred Katro pa pomilovanje premetenega človeka, ni maral ugoditi njeni želji, rekoč, da mora imeti dolgo žlico oni, ki hoče jesti z vragom iz ene sklede, on pa take žlice nima. Majko je to govoričenje osupnilo, in ko je razbrala pravi pomen, je pomislila o velikem prepadu med njenim mišljenjem in služabnikovim razsodkom, odgovorila pa ni ničesar. Sklenila je, da dovrši sama dobro delo in spravi rogačevo glavo iz sinove sobe. To se ji je posrečilo, pa je imelo zanjo velike posledice. Nekoč sta Katra in služabnik nosila hišno opravo iz nadporočnikove sobe na hodnik, da jo osnažita in prevetrita. Z drugo drobnjavo je prinesel služabnik tudi Mefista, da umije revčku zaprašeni gobec. Postavil ga je na vrh zida, ki je ograjal hodnik in je bil tako nizek, da je človek lahko gledal na dvorišče. Tja ga je postavil prav na kraj. Katro je kar dirnilo in pogrelo, ko je videla režečega se satana tako na kraju, in si je mislila: Zdajle je priložnost spraviti greh iz doma. In neka prešerna smelost in podjetnost jo je izpreletela, pa je zadela s tablico, predstavljajočo spokornico Magdaleno, ob rogača, da se je prekucnil in prevalil na dvorišče, kjer je razpadel na več kosov. In Katri se je odvalil kamen od srca kakor arhangelu, ko je pahnil Luciferja izpred božjega obličja v večno brezno. »Na, gobec pasji, zdaj te je konec! « je zarajala v sebi. Ali ni sreče brez nesreče. Pripetilo se je, da je ravno takrat stopil Juri Oražem skozi velika vrata v hišo. Videč, da je nekaj padlo z njegovega hodnika, je stopil na dvorišče. Ostrmel je, ko je videl na tlaku razbitega Mefista, dragoceno božično darilo njegove četrte ljubice, do katere je namah začutil globoko naklonjenost. Zaškrtnil je z zobmi, zarentačil in kliknil gori na hodnik: »No, čakajte! « Pa je pobral kosce in v hipu je bil po stopnicah pred svojim stanovanjem. »Kdo je kriv, kdo je vrgel mojega Mefista na dvorišče? « tako je rohnel, gledaje zdaj na služabnika, zdaj na mater. Katro je minila prejšnja prešernost, srce ji je upadlo in prebledela je. »Jaz sem s tablico zadela obenj — po neprevidnosti,« je lepetala in lagala. »Saj to tako vem, da nihče drug ni tako neroden in neokreten. O, jaz naglavni nilski konj, da pustim kmetici opravljati s svojo drago hišno opravo! Vse mi pojde v nič! Ne, moje potrpljenje je pri kraju! Česa iščete vedno v mojem stanovanju, čemu se dotikate stvari, ki jim ne veste cene? « je prosila majka vsa prestrašena. Ali ne veste, kdo sem in na kakšni stopnji v človeški družbi? « je vpil častnik ter pogledal po strani na služabnika. »Prvič sem Žorž in drugič sem gospod nadporočnik in vsako drugačno imenovanje si odločno prepovedujem. « Okolnost, da ga mati imenuje pred služabnikom Jurija, ga je še posebno razjezila. Katra se je zasolzila. »Kupim ti drugo, vso takšno« ˗ hotela je reči »pošast«, pa seveda ni mogla iz grla. »O, hvala, ne maram. No, in vikali bi me tudi lahko, kakor me ves svet. Sicer pa takšna neokretna kmetica ne sme več v moje sobe. Kar prinesete, zložite zunaj pri služabniku. In naučite se manire! « »O, moj Bog, moj Bog! « je vsa skesana javkala majka brišoč si oči. »Ne bodite tako hudi, gospod nadporočnik, jeza škoduje! Glej, glej, kako se repenči! « Tako se je z mehkim naglasom zdajci nekdo oglasil za nadporočnikom, položivši mu roko na rame. Mladi častnik se je ozrl, — pri njem je stal polkovnik Peter Petrovič, ki se je takrat odpravljal z doma in je stoječ zadi na hodniku vse videl in slišal. Ko je bil Juri Oražem izprevidel položaj, je v duši preklel polkovnika in sebe, ker se je tako spozabil, da je javno na hodniku obravnaval neprijetno stvar, kajti skrajno neprimerno se mu je zdelo, da ga je ta sitni in zbadljivi salonski Ličan in nori Vojvoda Pero zalotil v pogovoru in prepiru z ljudmi, ki so globoko doli pod njegovim stanom in dostojanstvom. No, drugega ni bilo mogoče — dvignil je roko in spoštljivo salutiral svojemu poveljniku. »Vso hišo ste alarmirali. Glejte, povsod se odpirajo okna. « Juri Oražem se je plaho ozrl po oknih. O strah, v drugem nadstropju stoji pri oknu prav mična punca, o kateri je upal, da postane sčasoma njegova sedma ljubica. »I kaj se je pa zgodilo, da ste tako vzrasli? « je poprosil polkovnik. Tale moj najljubši spominek mi je uničen,« je mirno odgovoril nadporočnik in pokazal črepinje nesrečnega Mefista. Kdo vam ga je pa razbil? « »To je vaša perica? « Polkovnik je zelo razširil in razbistril oči. Potem je porinil čepico niže v tilnik ter rekel: »Ej res, gospod nadporočnik, neki moj človek biva pod najino skupno streho, pa ga vam še nisem predstavil. « »Prosim, prosim, gospod polkovnik. « In Jurij Oražem se je lahno naklonil. Pa je Peter Petrovič kliknil tja v ozadje hodnika: »Hej, Ilija, ne boj se, pojdi sem! « In iz temnega kota se je prigugal postaren, močan človek z dolgimi visečimi brki, od črne čepice pa doli do novih opank ves v liški noši, pravi junak po postavi. »Dovolite, gospod nadporočnik, da vam predstavim tega revnega opankarja. Moj brat je, Ilija Petrovič, kmet iz Like. Danes je prišel k meni na posete in sem se ga zelo obveselil. « Juri Oražem je izbuljil oči, pa se je korenitemu Ličanu lahno priklonil in mu površno segel v desnico. »Vidiš, bratec, tako si se bal mojega gospoda nadporočnika, pa je i on dober človek. Res, tako sem vesel, da te zopet vidim in da si prišel v opankah. Oprostite mi, gospod nadporočnik — vi me že poznate, da pljunem na marsikako moderno stvar: na žensko emancipacijo, na nadčloveka, na deljenje imetka, a oni zakon, ki pravi: Ljubi svojega bližnjega — visoko spoštujem. In kdo mi je bliže, nego si mi ti, dragi moj Ilija? Vem, da si poštenjak, zato se te ne sramujem. Oprosti, da rabim takšen izraz. No, pojdiva v mesto, da te pogostim. Drugo leto pripelji najino ostarelo majko, ako doživimo in če vas ne posetim do takrat. Boga mi, v opankah mora priti! « Tako je govoril Peter Petrovič in na njegovem oživljenem obrazu je bilo videti, da mu vro besede iz srca. Pristopil je k ubogi Katri, ki je trepetala po vsem telesu, ter ji pomolil roko: »Zbogom, majka, zdravi ostanite! « Tudi svojemu pobočniku je potresel desnico, rekoč: »Pridite za nama v gostilno, ako vam drago! « Juri Oražem se je zopet lahno priklonil in salutiral. Ves rdeč je bil v obraz in srepo je gledal na stopnice, po katerih je Vojvoda Pero pod pazduho peljal svojega brata. V drugem nadstropju se je okno šklepetaje zaprlo. Zamišljen je stal mladi častnik na hodniku. »Kaj ko bi pozval zbadljivca na odgovor, ker je prisluškoval in se vtikal v moje zasebne zadeve? Ne, stvar je nevarna in kočljiva! « Nekaj tednov pozneje je Juri Oražem vložil prošnjo za premestitev v tuje kraje. Milčinski rodio se dne 3. Otac mu Josip, porijetlom Čeh, bio je onda c. »davkar« poreznik u Ložu. Kad je svršio gimnaziju, otišao je g. O praznicima je boravio obično kod ujaka u Lukovici u kamuičkom kotaru, te tamo mnogo opčio s poznatim piscem Jankom Kersnikom. Sad je visi viječnik zemaljskog suda u Ljubljani; u sudačkoj se je službi mnogo brinuo napose za zanemarenu djecu. Pisao je već kao gimnazijalac, i to za zabavu svojih saučenika. U javnost je stupio kao bečki sveučilištarac te pisao u šaljivom listu »Rogaču« i u oba ljubljanska dnevnika, u »Slov. Narodu« i u »Slovencu«. Odjelito izadjoše ova njegova djela: »Brat Sokol« Šaloigra u 1 činu. Spisal Jakob Dolinar, 1908. Priče prema narodnim motivima, Ljubljana, 1911. Igra v enem dejanju. Po Leva Tolstega povesti. Roparska pravljica v enemi dejanju. Glasba po narodnih napevih... Zbirka priča prema narodnim motivima, nekakav nastavak »Pravljica«. Djeca, koja rastu bez pravog porodičnog uzgoja. Mohora u Celovcu, 1917. Milčinski jest ili je bio saradnik »Pravnika«, »Ljublj. Šolske Matice«, piše za »Družbu sv. Mohora« i »Maticu Slov. « U Zabavnoj knjižnici Matice Slov. Milčinski piše kraće šaljive ili uzgojne tendencijozne drame i crtice te novele. Motive narodnih pjesama i priča priredjuje uspješno napose za mladež, kojoj uopće posvećuje veliku pažnju. Milčinski je humorist situacija; njegov humor djeluje jako na pr. Svakako spada medju one pisce, koji ne »sišu svoju literaturu« iz sebe, već iz realne objektivnosti. Kratkočasna igra o prostoru za pesnikov spomenik Slovan, III. Mir, pravim, mir — meščan in kmet in kavalir! A postavi — gorje mu! Možakov pet zdaj semkaj grè, Gospod župan med njimi je, — možujejo, modrujejo, koristne sklepe kujejo. S štirimi svetovalci pride Župan in pravi: Moževali, modrovali smo, koristen sklep skovali smo, kje spomenik postavi se, da pesnik prav proslavi se. Sklep neovrženo je dognan, primeren prostor je izbran, kjer v bron ulit bo stal poet in gledal na slovenski svet! Oglasi se prvi svetovalec: Gospod župan, jaz te častim, a teh besed ne potrdim, in rečem ti naravnost v brk: najljepši je Marijin trg! Tu je življenje, je vrvenje, — sè stolpa lin zvonov zvonenje, — elektrike bodró zvončkanje, — kriče prodaja fant kostanje, — porcijunkula, — ljubljanski grad, — in čisto blizu magistrat: Marijin trg najljepši kraj! To pravim jaz, Anton Blagaj! Zavrne ga drugi svetovalec: Jaz pa sem Franc de Paula Čik in pravim: Žal, da spomenik postavljen bo v največji hrup! Sklep je storjen, a sklep je — glup! Drugi svetovalec nadaljuje : Prevdarite, župan, v tem hrupu stal bo noč in dan On, ki je ljubil nežni mir, da mu je tekel pesni vir! Saj mora ga obiti zona, čeprav mu živci so iz brona, in nemogoče skoraj ni, da v hrupu tem nam omedli! Drugi svetovalec: In blizu blaznica stoji za modrijana — kakor ti. Prvi svetovalec: Čemu, prijatelj, se jeziš? Oglasi se tretji svetovalec in reče: Neumen vsak, kdor zdaj se prička, stopimo raj na liter čvička! Drugi svetovalec: Vi sami rekli ste, župan, da vam je lepši prostor znan: — Jaz mislim kraj, čigar značaj se pesniku prilega naj — kjer iz zelenja hlad duhti, in drevja svod v nebo kipi, kjer ptič, poetu drug, prepeva in mir pobožen vse oveva: Tam na Kongresnem trgu le naj spomenik postavi se! Prvi svetovalec: Preljubi Franc de Paula Čik, tam tvoj stoji naj spomenik; se kavke bodo radovale, na nos in plešo ti pljuvale! Čemu, prijatelj, se blamiraš, estetike nič ne kapiraš! Okus je pač napredoval, a ti si petnajst let prespal! Župan: Ne rečem nič, — trg je krasán! A lepši prostor mi je znan. Tretji svetovalec: Za moj okus najlepši kraj, je krčma in bo vekomaj! Pit pojdimo, to najbolj prav je, nam in pa pesniku na zdravje! Drugi svetovalec: Pa to mi v glavo le ne grè, kje da najljepši prostor je, ki v mislih ga ima župan — Župan: Recite vi, I. Četrti svetovalec odgovori: Zakaj ne! Zoràn, posestnik hiše in meščan, jaz, — moja misel je letá, v Ljubljani je preveč dežá. Saj ni je skoraj ure cele, da ne bi trebalo marele. Možje, to bil bi vendar šment, če goba pride v monument! Preljubi, kaj vas prašal bom čemu pa »Narodni« je dom? Tam bo na suhem spomenik in hišnik bo mu oskrbnik, vstopnina se lahko zahteva saj naša občina je reva. Župan, al' pravo govorim? V čitalniško dvorano ž njim! Tam naj spomenik stoji. Zanj lepšega prostora ni! Zoran, priznam: Ženij ste! A prave le zadeli niste. Prav žal mi je, I. Zoran, a prostor mi je lepši znan. Drugi svetovalec: Pa kje? Prvi svetovalec županu: Sami recite! Tretji svetovalec se smeji: Župan, le dobro jih vlecite! Mar res nobeden ne pozna, da vas župan za norce ima? Četrti svetovalec: Za tako šalo odločno vedel bi zahvalo! Tretji svetovalec: Pustite prazni ta prepir, in v krčmi naj se sklene mir! Od same žeje mi v goltanci se kar nabirajo že žganci. Policaj priteče in osorno vpije: Stoj! Pljuvanje se pri nas kaznuje. Ime mi koj povej! Prvi, drugi in četvrti svetovalec se smejejo: Hoho — hoho! Tretji svetovalec ošteva policaja: O ti capin, Ti čuk neumni, pasji sin! Al' se ti res kar nič ne zdi, kdo tukaj pred teboj stoji, da mestni svetovalec sem jaz! Da, le oglej si moj obraz! Policaj salutira: Pardon, gospod! Prvi svetovalec: Župan, zdaj bi vas pač prosili, da bi nam slednjič pojasnili, li res je, da ste nas le v šali Zastran prostora izpraševali? Drugi svetovalec: Za norce se ne damo imeti, saj vendar mestni smo očeti! Četrti svetovalec: To res nikaka ni manéra! Zaméra dol al' gor zaméra! Župan: Prijatelji, saj me poznate, da čislam vas ko rodne brate, in nisem mislil šaliti se z vami, ne vas žaliti. O tem uverjeni bodite! Besede vaše duhovite Gotovo v čast so vaši glavi toda nazori niso pravi. Tretji svetovalec: Pa na kóla ga denimo, in po mestu ga vozimo! Naj smo na trgu ali doma ve mestu ali vrh gorá, povsod naj pesnik nam je drug, tovariš radosti in tug, naš prerok in naš tolažnik, naš vojevoj in svečenik, prijatelj naš in naš učitelj, od zemeljskih okov spasitelj! Kje je ta prostor, bratje, kje? Ta prostor naše je srcé! In v naših srcih in sinov in hčerk do zadnjih še rodov naj večno spomenik stoji: Zanj lepšega prostora ni! Otac njegov osobito se je interesovao za glazbu i uopće za literarni život. Sin mu Fran poče već kao gimnazijalac pisati u listu za mladež »Vrtcu« Vrtec pod psevdonimom »F. Krim se zove gora nad Igom. Kad je dovršio gimnaziju u Ljubljani 1892. Živući u neugodnim materijalnim prilikama, poče pisati pripovijesti i novele za listak »Slov. Naroda« i »Edinosti« u Trstu te suradjuje kod djačkog lista »Vesne« 1892. Geiger; posljednje je godine bio listu i urednik. Bio je i suradnik »Mladosti« 1898. U otporu protiv tadašnjeg sentimentalno-idealističkog »Ljublj. Zvona« i uopće protiv beskrvne zastarjele literarne struje jedne Pavline Pajkove sakupio je u Beču ratoborno i ostro kritičko društvo: » Klub realista«, u kojem je članove vezala nejasna! U domovini je nalazio jaku potporu u A. Bežku, koji je baš onda preuzeo uredništvo »Lj. U »Zvonu« priopćio je kao »Roman Vasić« god.

Dame Tu Cosita (Lyrics
Sveta sta poznala ravno toliko, kolikor ga je uro daleč ležalo okrog domače vasice. Dugačke čarape savršeno pripijene uz žensko seksi telo ostavlja muškarce bez daha. Pa če bodete morali umreti, umrete tako ali tako, če jaz pridem ali ne. A je Ii moguće, da se razuman seljak stane ravnati po ovoj n. Ipak bi se moglo lako dokazati, da je želja za »gospodstvom« nešto više baš naša specijalnost, ali ne samo naša: to je specijalnost svih naroda, nad kojima gospoduje duh tudjinstva i kulturtregerstva. « Deželić za to jednako iskrenim srcem obuzimlje cio sve- mir; njegovo je srce sunce, koje nosiju sebi, i kojim se zagrijava jednako za sitnog crva i zelentravku, kao što za sve ljude, po- čevši od biednoga seljaka, — do cara mira. Nina Bellar, ciji je lik lijecnice mucene sjecanjima na nacisticke logore imao veliki dramatski potencijal, je dosta razocarala, gotovo isto kao i Isabella Scorupco u Harlinovoj verziji. Priče prema narodnim motivima, Ljubljana, 1911. Niemce je ujedinila, a Talijane oslobodila i ujedinila samo kultura. Što je narav- nije, nego da čovjek, koji se je čitavu godinu molio Bogu, da mu dogje ovi dan veseli, — jedan u čitavoj godini!.

OkCupid Review October 2018

❤️ Click here: Dating personality test okcupid

Out of frustration, I created a fake profile on OkCupid and posted pictures of a male model and set his height to 6 foot 2. OkCupid describes in detail the algorithm used to calculate match percentages. Melissa Hobley, chief marketing officer at OkCupid, said the data reflects a growing trend among millennial users: voting with your dating app.

Retrieved October 15, 2017. Retrieved October 15, 2017. In order to generate better matches and results, all users when they register or asked to answer questions about themselves and their personalities in order to generate matches with a high percentile rating in terms of similarities.

Search - Related Topics: By registering you become a member of the CBS Interactive family of sites and you have read and agree to the , and. More than half of millennial users said they vote in midterm and local elections, and they were more likely to expect a romantic partner to do the same.

Published 4:21 PM EDT Oct 16, 2018 The perfect online dating profile includes information about your interests, personality and hobbies. What about your voting record? New data from online dating site OkCupid shows politics is playing an increasingly important role in dating. The analysis comes just weeks before the 2018 midterms, in which turnout among young voters could have a huge impact on local and state races. Defined as those who are 18-29 years old, the young voter demographic has historically had the lowest turnout in midterm election years. Melissa Hobley, chief marketing officer at OkCupid, said the data reflects a growing trend among millennial users: voting with your dating app. In many cases, respondents said they would not date someone who didn't share their political beliefs. Seventy-three percent of millennial women and 56 percent of millennial men said they would prefer a partner who votes for the same party they do. It means that they want people that care. However, 77 percent of the millennial men said they'd date someone who didn't vote. Particularly in regard to the MeToo movement, Hobley said some women might be fearful of having a partner who wouldn't support them if they had a negative experience. More: Women were driving the midterms for Democrats. Can a backlash boost the GOP? More: Alyssa Milano: An Equal Rights Amendment would have helped Ford Ahead of the 2018 midterms, Hobley said OkCupid added questions asking users about the importance of participating in local and state elections. More than half of millennial users said they vote in midterm and local elections, and they were more likely to expect a romantic partner to do the same. For Hobley, the data shows that OkCupid users — and millennials in general — are more politically engaged than one might think.

What Is Your Mental Age? (Quick Test)
OKCupid is a technology-rich site. Compared to others choices like the modern layout and wealth of features you'll find at OkCupid are the likely reasons for its growing popularity. For those who have low-speed internet connections, QuickMatch can actually become SlowMatch since the glad graphics in dating personality test okcupid photo gallery can take a long-time to display. Archived from the original on October 6, 2010. In 2008, OkCupid spun off its test-design portion under the name Hello Quizzy HQwhile keeping it inextricably linked to OkCupid and reserving existent OkCupid jesus' names on HQ. OkCupid was listed in magazine's 2007 Top 10 dating websites. You may unsubscribe from these newsletters at any time. OkCupid is quick and easy to find many interesting members to talk with, flirt with, and meet up with.

❤️ Click here: Activate old badoo account

Click on the login button at the top right corner of the page, and enter your email address and password in the required fields. Step 3: Click on the link and follow the instructions on the screen to reset your password. This issue has just been handled.

Say something generally interesting, and ask questions about the person you are chatting with. Can you active my account again please? If this information is outdated, was entered incorrectly, or was never set up then it's unlikely you will be able to recover this account.

- Would you mind please help with that? Log out of your Badoo account.

You could have forgotten your password or come back after a few months to find your account automatically deactivated. You may have accidentally deleted your profile while fiddling around in the settings section after a few shots of tequila. Or you may have deliberately deleted the account after a few tequilas brought on by a broken heart. But now you may have a change of heart. After all, why wallow in brokenhearted misery alone, when you could be out there on social meeting exciting new people? So how do you recover a deleted or deactivated Badoo account? How To Recover Badoo. To be able to access your account again, follow the steps below. Step 1: Go to the Sign In page for Badoo. Step 3: Click on the link and follow the instructions on the screen to reset your password. Step 4: The site will send an email to your address with a new link to reset your password. How To Reactivate a Deleted Badoo. Step 1: Go to your inbox and find the email confirmation that was sent to you by the Badoo team when you deleted your account. However, you should note that this link is valid only for thirty days after account deletion. You could also be facing some other problems with your account. Or maybe you are unable to recover your account because of some technical glitch. If you have any issues with Recover Badoo Account, then you should contact the team directly. You can find the feedback form at the address. You can then begin to get your account back and get back on the exciting social world of Badoo once more!

Yahoo deactivates accounts that haven't been logged into at least once in the last 12 months. Unless he or she responds, you cannot continue with the chat after two consecutive unreplied-to messages from you. Browse and select a contact to chat with. Idea Board Leading Today Pts Helpful 1. Sign into your Badoo account. Because a mail was sent. Check your email inbox. If you can't access the email associated with your account, learn how to.